zapuščena ulica

Go down

zapuščena ulica

Post  emily grey on Tue Aug 24, 2010 10:19 pm



Ulic kakršna je ta v Bronxu vsekakor ne manjka - le razlogi zakaj so postale take so drugačni. Mogoče se je tu nekaj časa nazaj zgodil umor, lahko je tu znan kraj za preprodaja drog, ali pa se tu srečujejo tolpe in nihče noče zahajati vanje. Po ulicah ni varno hoditi sam saj se povsod tare temnih senc, ki se pojavijo iz nenada in te popolnoma presenetijo - solzilec in samoobramba vam tu ne bo kaj preveč pomagal.

avatar
emily grey
high warlock of brooklyn.

Posts : 69
Join date : 2010-08-20
Age : 27
Location : London, UK

View user profile http://secretsandlies.forumotion.net

Back to top Go down

Re: zapuščena ulica

Post  julien vanderbilt on Sun Aug 29, 2010 8:10 pm

Brcal je kamenček po kamenček in s svojo sklonjeno podobo hodil naokrog po najbolj nevarnem predelu New Yorka. Ampak Julien ni imel straha pred nobenim. Bil je veliko bolj močan kot pa pripadniki vampirjev, ki se spravljajo na nedolžne ljudi. Sam je bil navsezadnje tudi vampir in resnično velikih sovraštev med vrstami ni bilo. To ga je spominjalo na brata. Pravzaprav se ni zavedal ali naj mu pravi sploh brat ali izdajalec, mogoče pa samo njegov znanec s katerim je prisiljen deliti iste starše ter priimek. Zavzdihnil je. Oči pa si ni mogel več zatiskati. Ni bil kriv on. Ampak le ena oseba katero je sam ljubil še vedno bolj kot karkoli na tem svetu. Sabriel. Šepet njenega imena je odmeval po zapuščeni ulici. Ko si ulico dobro pogledal ni bilo niti najmanjšega znaka, da so ulico zajeli vampirji. Območje je bilo prej podobno tistim iz starih filmov, kjer so vladali najmočnejši pripadniki tolpe. Teh filmov pa se je sam v dobrih 150 letih svojega življenja pošteno naveličal. Sploh pa sam niti verjeti ni mogel kolikor je pravzaprav star in kdo se v resnici skriva pod njegovo podobo. Če bi bil človek bi bil že zdavnaj mrtev. In ko si je ogledoval vso dogajanje, ki se je vrtelo okoli njega je dojel da vsega tega ne bi doživel če ne bi bilo Sabriel, njenega ugriza in sprejetja v novo raso. Dobro pa je vedel, da zdaj ni trenutek da bi premišljeval o njej niti o bratu še manj pa o svoji starosti saj se je potem resnično počutil kot živi fosil sredi mesta. Pa četudi je za svojo stoletnico bil gibčen bolj kot 12-letnik.

Julien je le hodil in hodil dokler se ni ustavil, prisluhnil tišini in se usedel na eno izmed škatel, ki je bila tam ter zaradi svoje močne notranjosti zadržala njegovo težo. Svoj obraz je skril med dlani in prisluhnil tišini ter kapljanju vode, ki je odtekala iz stare cevi in vsem dobro dala vedeti, da je še pred nekaj dnevi tu deževalo. In to pošteno. Ampak Julien je oboževal dež ter njegovo šumenje ko je vsaka kapljica posebej udarjala ob betonska tla ali pa tista travnata v parku ter vso zemljo spremenila le v kup blata. Vse okoli njega je bilo temno ter mračno, nekje pa je še zaudarjalo po stari človeški krvi, zagotovo dobro kosilo enega izmed mnogih vampirjev tu naokoli, o katerih ni vedel ničesar niti ni verjel v njih dokler sam ni postal eden izmed njih. Sam lakote ni čutil. Zadnje čase se je rad pošalil, da je le na vampirski dieti in da si ne želi niti človeške še manj pa živalske krvi. Niti ena mu ni teknila. Nasprotno ob sami misli na kri in pobito žival ali človeka mu je postalo slabo. Svoji krizi pa je dal prosto pot in sedel nekje, kakor zdaj ter razmišljal kako bedno pravzaprav živi. Mnogi bi se nad njim pritoževali ter se zgražali in mu dali vedeti da je veliko hujše življenje lahko. To pa ga v tem trenutku niti malo ni spodbudilo. Zavedal pa se je dobro vsega. Kako živijo drugi in kako on. Drugi jokajo ker komaj plačajo kos kruha on pa ker ga je edina prava ljubezen izdala in ker je v to vpletla njegovega lastnega brata ko pa je dobro vedela, da mu prav on poleg vseh ljudi na svetu pomeni največ. Sploh pa po smrti staršev, saj mu je le on ostal kot družina in edini človek na katerega se lahko zanese. Zdaj pa še v to ni bil prepričan. Zakričal je. Tako glasno, da je zagotovo prebudil mnogo ljudi. A pomagalo mu je. Kakor, da je vso svojo jezo spravil ven iz sebe. Le bolečine ne. Nekje za vsem njegovim kričanjem pa je njegov občutek zaznal prisotnost nekoga. Neke osebe, ki je bila tu nekje le skrivala se je. Ni se hotel ukvarjati preveč s tem saj je bilo možno, da je bil kateri izmed vampirjev. To ga ne bi presenetilo. Če pa je bil glavni sovražnik- Juliena to ni skrbelo. Koliko takih je že spravil na drugi svet, če sploh je. Vero v njega je sam namreč izgubil. Globoko je zavzdihnil in se naslonil na mrzlo steno za sabo in rahlo zaprl svoje oči. Občutek tuje prisotnosti pa v njemu ni izginil. Še vedno je bil prisoten. Oči je obdržal zaprte ter bil pripravljen na vse. Zaslišal je korak in počasi je vsega tega bil sit. Hitro se je zatekel do osebe ter jo pritisnil ob zid. Njegova roka pa je počivala na vratu neznanca. Podoba iz 22-letnika pa se je v hipu spremenila v podobo vampirja. Zelo jeznega vampirja.

Šele ko se je zavedal koga pravzaprav drži v rokah pa je bil pripravljen na napad. Kljub temu da lačen ni bil. Stresel je z glavo in žensko pred seboj izpustil iz prijema. Jeza mu je butnila v glavo in rjavolaso žensko pred seboj je pogledal s svojimi rdečimi očmi. >> Sabriel. Kdo bi si mislil, da bi tebe srečal tukaj. << je hinavsko siknil skozi svoje zobe. Željo po njenem poljubu pa je skril globoko v sebe. To žensko sovražiš, Julien si je dopovedoval, s svojimi rdečimi očmi pa še vedno prebadal njeno podobo.

tagged: Sabriel smitten
words. 854
avatar
julien vanderbilt
vampire.

Posts : 13
Join date : 2010-08-29
Age : 23
Location : New York, USA

View user profile

Back to top Go down

Re: zapuščena ulica

Post  sabriel worthell on Tue Aug 31, 2010 1:52 am

Z rokami v žepih je stopala po ulici. Dejstvo, da je bilo hladno ter da so na mestih še ostalo nekaj sledi dežja joje spravljalo v dobro voljo. Ni bila tip človeka, vampirja oziroma karkoli bi lahko rekla, ki bi imelo rado toplo vreme ali vročino. Že kot malo dekle se spomnija, da nikoli ni bila pretirano navdušena nad poletjem ali čim podobnim. Prav tako je bila noč njena zaveznicaše v mladih letih, ko ni bila to kar je sedaj. Preprosto jo je oboževala, ker je bila skrita, preprosto bi lahko rekli da ji je nudila zavetje, ki ga v svoji domači hiši ni imela. Ob misli na svoj dom se je ugriznila v ustnico, skoraj do te mere, da bi ji pričela curljati kri iz nje. Sovražila je vse, kar je bilo povezano z njeno preteklostjo in bila je praktično ponosna sama nase, ko je pokončala svoje tri brate. To je bilo najbrž edino zadovoljstvo v vampirskem življenju po Dominicovi smrti. Ob misli na to je zavzdihnila. Ni mogla verjeti, kaj vse ji še povzroči misel nanj. Saj res, da je bil njena prva ter trenutno edina ljubezen v njeni večnosti, vendar je vseeno od tega minilo mnogo let. V tem času ga bi že res lahko prebolela. Vendar hkrati... ni mogla. Preveč se ji je kradel v misli, njegov čudovit nasmeh in tiste zelene oči polne ljubezni. Še vedno se je spomnila njegovega pogleda, ko umrl. Nešteto krat je preklela lovca, ki ji je vzel tisto, kar ji je bilo najslajše. Dejstvo, da sedaj lahko zaradi njegove krvi hodi po soncu, se ni dalo niti približno primerjati s smrtjo Dominica. Nikoli. Še vedno se je spominjala besed, ko ji je govoril, kaj vse jo mora naučiti, kaj vse dobrega jo še čaka v tem svetu, vse to z njem. In potem se je vse končalo z enim prekletim dnevom. Vsi načrti so se zakopali skupaj z njim v zemljo, vsi upi za srečo so splavali po vodi. In tako je ostala takšna kakršna je, popolnoma nevedna o vampirskem svetu, edino kar ve je to, da hoče da jo drugi spoštujejo, nekakšno oblast, ki je nikoli ni imela in seveda kri. Želja po krvi, ki je bila v vsakem pogledu neustavljiva. Vampirski nagoni pač, ni mogla pomagati in iskreno tudi, če bi lahko ni hotela. Dejstvo da je vampir, ne pomeni, da bo sledila dobrem, pač pa svojim nagonim. In za razliko od tistih, ki so hoteli biti dobri in pili živalsko kri, je ona z ponosom človeško. Če je že bila pošast, bo tudi ostala, brez omilovanja stvari.

Ni vedela koliko dolgo že hodi, ne kje točno je. Vedela je le, da je v eni sumljivo prazni stranski ulici, kjer ni prav nikogar. No, vsaj na vidiku ne. Nenazadnje tu v New Yorku, ni nikoli vedela kdaj bo kdo skočil iz ovinka ter jo napadel. Seveda nekaj spretnih obratov ter že je bil on na njenem mestu, vendar kljub vsemu občutek ni bil najboljši. Ob nadaljnem sprehodu se je čedaje bolj zatekala v temo, kajti res ni hotela biti nekakšen popoln čudak sredi ulice. Že bila zaradi tega, kar je pač bila čudak po naravi, vendar bilo ji je vseeno. Nenazadnje si usode vampirja ni izbrala sama. Je pa zato izbrala usodo vampirjev za druge in ravno to ji je bilo všeč. Tako preprosto je bilo vse. Ugrizneš, piješ kri, sebe ugrizneš, pije on tvojo kri, ga zakoplješ in izgineš in že je nekdo več v tvoji vrsti. Res super postopek. Ko je tako pusto hodila po ulici je zaslišala šum in še preden bi se ganila jo je nekdo pritisnil ob steno. Vse skupaj se ji je zdelo popolnoma preveč dramatično ali pa jo je spominjalo na lovca, ki bi hotel ujeti vampirja. No, pa saj ji je bilo vseeno. Naj jo ujamejo, da končno pride tam, kjer je Dominic. Vendar njena želja se je v hipu razpadla, ko je zagledala pred sabo rjavolasca. Šele sedaj se je zavedala, kako trapasto je izpadla, da se ni takoj uprla, saj nenazadnje bi vampir pred njo to utegnil šteti med svoje sposobnosti. Vendar glede na to, da je bila pošteno starejša od njega, ga bi v boju takoj premagala, tako da se praktično niti ni obremenjevala. Ko jo je končno spustil in se je lahko popolnoma zazrla vanj se je nasmehnila z njenim tipičnim nasmehom, ki je bil vse prej, kot prijazen. »Oh, Julien tebe pa res nisem pričakovala.« je rekla ter njene ustnice so se sprelegle v nasmešek. Odmaknila se je od zidu, če bi slučajno imel zopet kakšen napad okoli nje ter se mu približala. »Vampirska oprava ti pristoji« je rekla ter se ugriznila v ustnico ob natančnem premirjanju njega. Iskreno je morala priznati, da ni tako slabo zgledal. »Derricku najbrž tudi?« je rekla ter njene oči so pordčele v primeru napada. Vedela je, da omembo brata ne bo najbolje prenesel, ravno zato se je pripravila na napad- tokrat je ne bo pritisnil ob zid, k večjemu, bo ona njega spravila na tla.

    [here smitten ]
avatar
sabriel worthell
vampire.

Posts : 19
Join date : 2010-08-28

View user profile

Back to top Go down

Re: zapuščena ulica

Post  julien vanderbilt on Tue Aug 31, 2010 10:10 am

>> Koga pa si ? Derricka ? Mogoče še enega izmed tvojih večnih moških igračk ? << ter sklenil roke in jo pogledal z vprašljivim pogledom. Resnično je bil jezen in ni vedel komu naj se tokrat zahvali,da jo sreča po vseh upanjih da bo mesto dovolj veliko za vse tri. Očitno pa ni bilo. Ne le, da jo je srečaval v svojih mislih z njenim obrazom ter mehkimi lasmi jo je moral srečavati tudi v najbolj nevarnih predelih kjer bi bila ona zadnja pričakovana oseba. >> Oprosti ker nisem izpolnil tvojih pričakovanj. << Čeprav mu niti malo žal ni bilo. Edino bi lahko bilo žal njej. Ampak kdorkoli je poznal Sabriel je lahko dobro vedel, da temu dekletu ni žal za nič. Kakor, da ne bi imela čustev do sočloveka le za svoja lastna. Mogoče pa je bilo tako resnično najbolje preživeti v svetu polnem ne pravice in sebičnih ljudi. Zanimivo, da je mogoče bila celo pametna. Skrbela je le zase in se na ljudi ni ozirala. Če jih je zlomila jih je, nje to ni zanimalo. Bila je srečna ter njene želje so bile potešene. Občasno komu prizanesla to pa je tudi bilo vse. Le igra. Dobra igra katere pa se Julien ni mogel igrati. >> Kompliment ? Presenečaš me. Tebi bi bolje pristajala oprava demona. << in iz svojih mislil odmislil njeno prijaznost, ki je bila prav toliko hinavska kot ona. A dal bi preprosto vse na svetu, da bi lahko videl kaj čuti v trenutku ko ga vidi. Sam je namreč čutil metulje v trebuhu, žeje po njenem objemu ter poljubu namesto želje po njeni smrti. >> Derricku ? Ne vem ali se nisi prepričala sama. Mislim ali ga nisi videla mu povedala da je zate edini ter mu šepetala na uho kako zelo čudovit je. Oh saj res to govoriš vsem mar pa ti je le zate. << Glavo je nagnil postrani ter jo pogledal. >> Škoda ker me to več ne gane. Derrick, ti, tvoje igrice ter vse ostale traparije. Tu pred teboj je nov Julien in verjemi, da ti ne bo da tako zlahka padel pod noge. Če ti sploh kadarkoli bo. Poznam te in vem, da ti te besede ne pomenijo ničesar. Le zabavo. << Bravo Julien dobro se kontroliraš. >> In oh ? Čudežno, da nisi predvidela mojega napada. Ali si mislila da sem lovec, ki te je prišel pokončati ? Škoda ker ni bil kajne ? Pa tudi prihrani mi svoje opazke. Češ oh Julien ne kuj se v zvezde veliko močnejša sem kot ti. << in jo pričel oponašati ker ga je le to preprosto zabavalo. Večni humor. Popolni stil Juliena Von Vanderbilta. >>Vem ti si starejša, močnejša kar mene totalno briga. Očitno se staraš. Mislim 500 let in še nekaj, kajne. Dolga doba za dekle kot ti. << Ni pa vedel zakaj se ni obrnil ter odšel in jo pustil tam s svojim jezikom. Derricku je ponovno moral dati prav. Poleg vsega jo še vedno ljubi bolj kot je katerokoli dekle na svetu ter njegovem življenju. Ta vrag pred njim mu pomeni več kot cel svet in bi zanjo storil vse. Zavedal pa se je da ona zanj ne bi. Imela je sebe ter ostale zakaj bi izgubljala čas na enem samem neumnem, zaljubljenem Vanderbiltu, ki ji ne more ponuditi ničesar. Zavzdihnil je. Najraje bi kričal, brcal ali pa preprosto pobegnil. Ona pa je bila še vedno tu in ni se smel zlomiti. Pod nobenim pogojem. Potem bi bil resnično navadna reva, kar pa ni bil. Imel je še malo tistega svojega ponosa, ki se ne zlomi tako zlahka. Niti pred bratom še manj pa pred njo. >> Mislim, da tu nimam več kaj početi. In lahko odidem. << ter se ji po vseh izrečenih besedah približal ter pritisnil hladen poljub na lice. Zakaj je to storil ni vedel. Mogoče, da občuti njen parfum, vonj njenih las ali pa njena mehka lica. Ali pa je s tem izzival zlo usodo. Pri srcu pa mu je bilo toplo, ko je občutil njeno dihanje ter njeno bližino. Julien je bil resnično zaljubljen in ni vedel ali bo sploh še kdaj zmožen ljubiti s tolikšno mero kot je on ljubil njo od prvega trenutka ko jo je videl ter bil pripravljen očarati, ljubiti ter ji preprosto dati vedeti da je le ona. Ena in edina. Njegova Sabriel. Njegova ljubezen.

notes: don`t make him go ;(. In oh oprosti za kratek in lame post ampak neki mi ni ravno šlo.
avatar
julien vanderbilt
vampire.

Posts : 13
Join date : 2010-08-29
Age : 23
Location : New York, USA

View user profile

Back to top Go down

Re: zapuščena ulica

Post  sabriel worthell on Tue Aug 31, 2010 9:00 pm

»Naj pomislim. Ne. Nista bila vidva moje edine igračke, tako da ja, pričakovala sem tudi še koga drugega« je rekla z njenim tipičnim nasmeškom na obrazu. Vedela je kje je Julienova šibka točka in to je lahko z pridom izkoriščala. Zavedala se je, da drugim ni niti najmanj všeč njen karakter, vendar ni si mogla pomagati. Enostavno je bila to ona in ne glede na vse, ni se mogla spremeniti. Oblast je bila nekaj, kar si je od nekdaj želela, to da bi jo drugi spoštovali ali pa jo vsaj sprejemali kakor enakovredno, ne pa kako drugače. Prav tako, ji je ljubezen, ki sta jo Vanderbilta čutila do nje nadvse ugajala, glede na to, da ljubezni, razen tiste od Dominica ni čutila prav nikoli. Edino ona dva sta bila tista, ki sta ji jo nudila in ravno zaradi tega sta ji bila še toliko bolj všeč. Ob misli na njihovo skupno preteklost, ni mogla drugega, kakor da bi se nasmehnila. Ne glede na to, kakšni časi so bili to za njiju dva, zanjo so bili idealni. In brez pogoja bi jih ponovila. »Julien, zaslužiš si komplimente. Nenazadnje ne zgledaš slabo« je rekla z nasmehom na obrazu. Čeprav je to povedala z popolnoma ravnodušnim tonom, se je zavedala, da to še kako drži. Rjavolasec jo je od nekdaj privlačil na posebni način in če se ne bi vse skupaj tako končalo, bi mogoče bilo iz vsega tega še kaj več. Nenazadnje ji je do Juliena vedno stalo več kakor do Derricka. On je bil tako ali tako vedno stranska lutka, vendar na njegovo nesrečo, še enkrat bolj zaljubljena kakor mlajši Vanderbilt. »In ja, glede demonske uprave. Ali se ti ne zdi, da vampirji pravzaprav nismo kaj drugega kakor demoni? Tako da je popolnoma vseeno« je rekla ter skomignila. Nenazadnje je bila vedno mnenja, da vampirji pravzaprav niso bili nič boljši od demonov. Rušili so vse pred sabo, ubili vsakega nedolžnega človeka in tako povzročili nešteto škode. Edino srečo, katero so imeli vampirji za razliko od demonov, je bila ta, da oni niso šli v pekel ali nazaj. Hja no, so pa imeli na zemlji pekel, če smo bili iskreni. »Pravzaprav sem to govorila obema. Saj vesta- oba sta bila tako prekleto popolna, da ne bi mogla imeti le enega. Kakor tudi ostali, ki so zašli v mojo zamko ja« je rekla z njenim tipičnim nasmeškom na obrazu. Tudi če je bila kje beseda, katera ji bi segla do srca, tega ne bi pokazala niti mrtva. Samovšečen nasmešek in to je bilo to. Edino čustvo, ki so ga dobili od nje. To se je preprosto naučila, da drugega ne sme kazati. Ker ni dovoljeno, ker bi to izkoristili. Prvo pravilo pri njej je bilo definitivno to. Čustva ne izdaj nobenemu, nikoli. Saj nenazadnje ne veš, kako bo to obrnil v svoj prid. Ravno zaradi tega, raje ti obračaj njegova v svoj. »Kdo pa je sploh rekel, da mi je mar zate? Da te hočem?« ga je vprašljivo pogledala ob njegovem monologo. Že res, da je bilo v tem, kar je rekel kanček resnice- želela ga je nazaj, vendar tega ne bi nikoli priznala. Ona že ne. Bila je tako prokleto komplicirana osebnost, da ni mogla narediti nič za lastno srečo. Še uničevala jo je. Res je bila prfektna glede teh stvari očitno. Ob njegovem nadaljnem samogovoru je naveličano zazijala vanj. »Oprosti, ampak slučajno govoriš meni?« je rekla ter njene ustnice so se razširile v nasmeh in iskreno ji je malo manjkalo, da ni padla v smeh. Ja, včasih so ji lahko še njene lastne besede prinesle naval smeha. »Koliko si imel matematiko? Do petsto let mi manjka še... tristo let. Tako, da prosim- ne ocenjuj človeka po moči, saj nenazadnje se lahko zmotiš kot sedaj« je rekla ter skomignila. Res, da je bila za dvesto let izredno močna vampirka, vendar razen moči, drugega ni imela. Znanje o vampirstvu ji ni bilo nikoli dano, saj nenazadnje je tisti, ki ji bi ga lahko podaril prehitro umrl, zaradi enega prekletega lovca, ki je uničil celotno življenje njej in njemu. Res popolna zgodba. Še tematika za vampirski izvod Romeo in Julije. Le v primeru, da Julija preživi. Idealno. Ko je opazila, da mu je pravzaprav zmanjkalo odgovorov, prigovorov, monlogov ali bilo katerih drugih načinov govora, se je zavedala kaj se dogaja. Ko se ji je približal ter ji podaril poljub na lice, je preprosto otrpnila ter ko se je zavedala, da hoče oditi je brez oklevanja roke položila okoli njegovega vrata ter se stisnila v njegovem objem. »Julien, ne odhajaj« je tokrat najbrž edinokrat izgovorila iskrene besede v celotnem večeru. Ni mogla pustiti, da odide. Ne še on.

    notes: she's trying to stop him :/
avatar
sabriel worthell
vampire.

Posts : 19
Join date : 2010-08-28

View user profile

Back to top Go down

Re: zapuščena ulica

Post  julien vanderbilt on Tue Aug 31, 2010 9:54 pm

>> Kdo je rekel. Jaz Sabirel. Mislim pred leti si me hotela. << ter se ji hudomušno nasmehnil. Čeprav se je igrala tudi z ostalimi ga je še vedno hotela in tudi to je nekaj pomenilo. Hotela je njegove poljube in njega samega. Njegovo bližino. A ne toliko kot je on njeno. To pa ga je jezilo saj bi bilo vse tako zelo popolno, če bi le ona sprejela dejstvo da jo nekdo resnično ljubi in ni potrebno igrati ledene kraljice. >> Ne o tisti mrtvi podgani na tleh. << in pomignil z glavo proti temni podobi na tleh v bližini njiju ter skremžil svoj obraz. >> Seveda da govorim o tebi ali pa obstaja še ena Sabriel. << Sit je bil njunega pogovarjanja, njenih muh in njene hladne narave. Ponovnega srečanja si ni tako predstavljal. Ne tako zelo realnega ampak bolj pravljičnega. Da bo vse teklo kot po maslu in mu bo priznala, da ga ljubi toliko kot on njo. In zmagala je resnica kakor vedno. Tega se je naučil v vsem svojem življenju. Resnica prej ali slej pride na dan in od takrat je postal veliko bolj odkrit človek ter je povedal direktno brez ovinkarjenja. Ni imelo smisla skrivat nekaj kar bo zunaj mogoče čez 5 minut ali pa mogoče čez 5 let. >> Draga moja saj poznaš sarkazem. In koliko sem imel matematiko odlično pet hvala na vprašanju. Tudi ti nista slaba mislim saj ni težko sešteti dva in dva. Ali pač ? << in naredil popolnoma neumno grimaso, ki pa ga je zabavala. Ko se je delal kot da je največji bedak na celotnem svetu in kakor da ga niti ena njena sama beseda ne gane. Smisla pa da bi bil pri njej ni videl. Moral je oditi.

In ravno ko je hotel oditi je začutil. Začutil je njeno bližino, njen objem in njene roke ovite okoli njegovega vratu. >> Zdaj pa ne smem oditi. Takrat pa sem lahko ? << in svoje roke ovil okoli njenega telesa. Ni si mogel pomagati. Te besede je hotel tolikokrat slišati. In se pri njih zlomiti kakor krhko steklo ko pade na tla. >> Ne bom te zapustil. Nikoli te nisem in nikoli te ne bom. Ljubim te prekleto kdaj boš to razumela ter me sprejela. In sprejela dejstvo da me tudi ti ljubiš. Če me ne bi...bi me pustila oditi. << in svoje roke povlekel navzgor proti njenim lasem in njenem vedno prelepem obrazu. Bilo je vseeno ali je jokala ali se smejala vedno je bila popolna. >> Ljubim te. << je ponovno poljubil ter se s svojim obrazom približal njenemu in jo poljubil. Nežno a hkrati strastno. Kakor prvič ko je začutil njene ustnice. In ko so se po dolgem času oddaljenosti ponovno združile je lahko čutil, da sta ponovno postala le eno. Samo ona dva in nihče drug. Ni pa vedel ali lahko pričakuje enako od nje in ali je ponovno le padel v eno izmed njenih iger. Bilo pa mu je vseeno dokler je lahko imel njo v svojem objemu. Pogledal jo je v njene oči. >> Zakaj morava iti skozi vse to. Zakaj ? Jaz, Derrick ter vsi ostali. Če dobro veš, da bi naredil vse da bi ti bila srečna. Ker si mi od trenutka ko sem te prvič videl ukradla to srce tukaj ki bo večno bilo. In bo večno bilo le zate. Zate prekleto !. << je rekel in jo stisnil še bolje k sebi, da ne bi mogla spregovoriti besede. Bal se je njene zavrnitve in njenega hladnega pogleda. Hotel jo je le imeti v objemu in sanjati popolne besede. Besede, ki bi jih izrekla ona. Tiste dve preprosti besedi, ki pomenita toliko. Globoko je zavzdihnil in se odmaknil ter poiskal njene roke in ovil svoje okoli njenih. >> Je bila to še ena izmed tvojih iger da me zlomiš in vidiš kako te skoraj na kolenih prosim, da razumeš da....<< Ni mogel končati. Kaj ko sploh pomena ni imelo ? Zdaj je bil čas da ona govori in ne on. Sam je že dovolj besed spregovoril. Prej in tudi zdaj. Ponovno ji je dal vedeti tisto kar ji je vedno govoril. Da jo ljubi. In jo bo vedno. Ne glede na vse. Pa čeprav je bila težavna in prelepa hkrati. Bila je njegova Sabriel in tega ni mogel spremeniti nihče.

notes: smili se mi :/ obupal bo, znorel bo.
avatar
julien vanderbilt
vampire.

Posts : 13
Join date : 2010-08-29
Age : 23
Location : New York, USA

View user profile

Back to top Go down

Re: zapuščena ulica

Post  Sponsored content


Sponsored content


Back to top Go down

Back to top


 
Permissions in this forum:
You cannot reply to topics in this forum