hanna amelia morrison

Go down

hanna amelia morrison

Post  hanna morrison on Sat Aug 21, 2010 6:37 pm

WHO'S GOT THE BODY AND WHO'S GOT THE BRAIN
HANNA AMELIA MORRISON

20 let (221) ∙ paris, france ∙ vampire ∙ jessica stam
LET ME TASTE YOUR BLOOD 'CAUSE I'M IN PAIN

»Najraje bi ti zdaj rekla da spizdi nekam, ter da bi te raje videla danes na mojem dnevnem meniju, a ker sem ravno kosila in ker mi je malce dolgčas, ti bom povedala svojo življenjsko zgodbo … ali nekaj. Ime mi je Hanna Amelia Morrison, rodila sem se v Parizu leta 1787 in če si kaj prida dober pri matematiki lahko izračunaš da sem stara 221 let, a za vas, ljudi, sem in vedno bom stara 20 let. Rodila sem se družini Morrison, kot njihov sedmi otrok. Saj nikoli ne bi mogla reči da nisem imela lepega otroštva. Za spremembo, sem se rodila v premožni družini, kar je bilo za tisti čas nekaj izjemnega. Živeli smo v nekakšni vili z majhnim vrtom, katerega so vedno krasile cvetlice, ter še majhen vodnjak, v katerega sem vedno metala kovance, ker sem videla na ulicah kako to delajo nekateri mladi pari, pri tem pa si zaželela vedno eno in isto prekleto željo, da bi me družina obravnavala kot enakopravnega člana rodbine Morrison. Veš, bila sem njuna prva hčerka in, nekako sem bila prekleta na dejstvo, da sem bila črna ovca v družini. Nikoli nisem dobila tistega, kar so dobili moji bratje, vedno slišala isti izgovor da oni pač potrebujejo več stvari, da jim bo uspelo enkrat v življenju odrasti v odločne može z ženami kakršna je bila moja mati. Ti še povem prirejeno različico, da si bodo našli žene katere bodo lahko pofukali, imeli deset otrok z njimi, ker je bila ženska takrat pač manj vredna kot pa moški. To me je vedno spravljalo v živce, in mogoče sem bila zaradi tega vedno črno poglavje v družini. Enostavno, nisem sprejela običajnega, klasičnega življenja. Vedno sem želela več, hotela sem ustvariti nekaj sama, brez pomoči moža, a mnenje si hitro spremeniš, ko dejansko spoznaš nekoga ki ga ljubiš, oziroma tako sem vsaj mislila. Da sem ga ljubila namreč. Pot mi je prekrižal sam naslednik družine Abogne, katera je veljala za eno najpremožnejših v Parizu in, nekaj lepih oblek, nekaj sladkih pogledov, nekaj lažnih obljub in že sem bila v nebesih. Takrat sem bila še preveč naivna – saj, kaj pa lahko pričakuješ od petnajst letnice kateri obljubiš svet? Obljubljal mi je vilo, večjo kot pa je bila naša in popolno svobodo, ki bi mi pustila da se končno prepustim življenju, kakršnega sem hotela jaz in samo jaz. Starša seveda nista imela kaj proti, še na sploh pa ne zaradi tega, ker sta vedela da bi šla v 'dobre roke' in da me bo z njim mogoče en dan srečala pamet. Tako sva se poročila in najbrž je bila to edina želja ki jo je upošteval, da bi ceremonija potekala brez moje družine in brez njegove družine, da bi bila samo midva in da bi potem kar odšla, še isto noč. In to sva naredila, Pariz ni bila več kraj za naju, zato sva se odpravila bolj proti jugu Francije, natančneje v Nico. To so bili še tisti dobri dnevi, katerih se spomnim, nato pa je tako šlo vse navzdol in življenje je kmalu postalo živeč pekel. Namreč, Francija je želela spremembe in kolikor ni bilo očitno v Parizu, je bilo pa v Nici. Pričela se je francoska revolucija. Saj se ne spomnim kaj sva imela s tem takšne veze, a njega pač ni bilo nikoli doma, vedno je odšel ven in se boril za stare francoske običaje, ostala pa sem sama, ter bila vsak dan bolj in bolj podobna svoji materi. Zvečer sem delala večerjo za svojega moža, urejala sem stanovanje, delala vse kar sem lahko, samo da bom ustregla svojemu možu, ki bi en dan za spremembo nekaj pozornosti posvetil meni kot pa ulicam. Le da se to nikoli ni zgodilo. Kar žalostno, a ne? Ampak se ne krivim zato, v bistvu je bila ta stvar najboljša pri najinem zakonu. On je vedno bil preveč posesiven človek, veš? Že od nekdaj se spomnim, da ko sva hodila ven, da sva bila samo midva. Na kakšne plese nikoli nisva šla, nikoli se nisva kaj dosti družila z drugimi ljudmi, bila sva samo midva. Začela sem že razmišljati kaj počnem s svojim življenjem, a nekaj sladkih besed je bilo potrebnih in že sem spremenila svoje mnenje. A nato, ko me je začel puščati samo še ob večerih, ko sem za mizo sedela samo jaz, sem znova začela razmišljati tako kot stara Hanna – zakaj si ne bi privoščila kaj zabave? Saj sem bila sama, on tako nikoli ne bo ugotovil, in tako sem. Začela sem ob večerih hoditi ven, spoznavati nove ljudi, se enostavno zabavati kakor sem se vedno želela, brez kakršnih koli omejitev. Spet sem prepoznala sebe v ogledalu, staro dekle ki je verjelo v veliko ljubezen, ki pa se ji na žalost ni obnesla, ampak zaradi tega to dekle ne bo trpelo. Ampak, saj veš. Laž ima kratke noge. Ne vem kako in predvsem ne vem zakaj, odkril je moja zabavanja pozno v noč in življenje je postalo živeč pekel. Začel me je pretepati češ, jaz sem samo njegova in da ne bom več njegova če se bom sprehajala naokoli kot največja kurba Francije. Ne moram reči da me besede niso prizadele. Vso življenje sem se prilagajala drugim in zdaj je bil čas, da sem se prilagajala njemu, on pa tega ni cenil. Tako sem ostajala doma. Ljubezen med nama je izginila, niti si ni več prizadeval da bi mi sploh rekel neko laž, ki bi me prepričala da bi ostala zraven njega. Večkrat sem že razmišljala takrat o pobegu, a vsak poskus me je stal novo klofuto. Sploh ne vem kako sem se ga rešila, a vem da je bilo pri devetnajstih, ko sem vedela da ga za več dni ne bo domov in, ker so prepovedane stvari najslajše, sem si privoščila še zadnjo rajanje po ulicah, zadnjič ko bom še lahko uživala malo v življenju in pozabila nanj. In, ne vem, ali je usoda hotela nekaj dobrega z mano ali karkoli, tisto noč sem spoznala Sebastiana. Veš, on je bil nekakšna različica mojega moža, le da je bil boljši. Prav tako pa je bil nekaj posebnega, in zmenila sva se, da se bova še dobila naslednjo noč. Obljubil mi je namreč, da bo odvzel mojo bolečino stran, čeprav zdaj vem da se je takrat samo hranil z mano. Te noči sva ponavljala, vsakič ko je moj mož šel iz mesta, sem izkoristila priložnost in šla k njemu. Kot da bi našla novo ljubezen. Takrat je rekel, da me bo ustvaril v nekaj, kar je izkusil sam in da mi bo definitivno všeč. Vame je vlil nekaj svoje krvi in, ko sem se sprehajala domov je bilo nekaj drugače. Čutila sem neko – žejo, neko žejo kot približno zdaj, le da je bila veliko bolj močnejša, a ker mi je striktno prepovedal kakršne koli neumnosti, sem enostavno korakala naprej, do doma, le da očitno nisem bila prva ki je prišla. Tisto noč me je mož čakal doma in vedela sem, da se nekaj ne bo kaj dosti prida izšlo. Že ko sem vstopila v hišo, sem čutila neko – nevarnost, v zraku in ko sem ga videla tam, kako je sedel z grožnjo v očeh, sem kar zmrznila na mestu ker me je bilo preveč strah da bi se sploh premikala. Seveda, tista žeja bi me lahko obvarovala, a do takrat nisem vedela kakšne so bile moje sposobnosti. Spomnim se, kako me je še enkrat pogledal, z njegovimi zelenimi očmi, ko je stopil korak bližje k meni in me zabodel naravnost v srce. Od tistega trenutka naprej, se spomnim še samo velike bolečine, katero mi je pripravil in temo ki me je obdala takoj ko sem zadela tla. Čutila sem še tisto noč, kako me je pokopal nekje daleč stran od najine hiše in kako grozno sem se počutila, ko sem ležala pod vso zemljo, a našla sem svojo pot ven. Logika mi je seveda pravila, da je nemogoče da še vedno lahko razmišljam, da sem lahko samo mrtva ker tisti sunek noža ni bil kar tako, a enkrat sredi noči, sem se splazila ven iz tiste zemlje in šla takoj k Sebastianu, a njega ni bilo več. Pustil me je samo, ni verjel vame in takrat sem znova čutila ostro bolečino, ko te nekdo ki ga ljubiš, zapusti. A to me ni ustavilo, da nisem naredila vsaj ene koristne stvari – smrt mojega moža. Bilo je kar prijetno videti presenečenje na njegovem obrazu, ko sem se še zadnjič prikazala v najinem majhnem domu in uživala sem ob tem, ko sem ga pokončala do smrti, spila njegovo kri katera je imela takrat tako prekleto dober okus. Tako sem tudi izvedela kaj sem postala. Postala sem zverina in, še do sedaj me to dejstvo sploh ne moti. Zakaj bi se zdaj morala prilagajati vsem drugim, delati tisto kar oni želijo, ko pa lahko končno načrtujem svet po svojih pravilih? Sem imela nekaj ovir, recimo nisem se mogla prosto sprehajati po soncu, a nekega dne, sploh se ne spomnim katerega leta, mi je moški, po imenu William kapnil nekaj krvi vame in od takrat naprej se lahko prosto sprehajam po soncu. Preprosto, kajne? A kljub vsej zabavi, ki mi jo zdaj ponuja novo življenje, ne bom pozabila na ta upor ki ga še vedno čutim do celotne moške rase na tem svetu. Veš, od kar sem dobila to super novo življenje, sem prehodila že večino sveta. Francija je bila takrat majhna in azijske kulture so me vedno fascinirale na nek način, zdaj pa mi Amerika nekako bolj prija, tako da sem zdaj pristala tukaj, v New Yorku, mestu ki nikoli ne spi. Tako, zdaj veš kakšno življenje sem imela, nič kaj prida lepo, kajne? A znam živeti zdaj s tem dejstvom, imam vso prihodnost v svojih rokah in če bodo stvari šle v moje vajeti, mi tako nič ne bo stalo na poti do popolne svobode, katere sem si kot stara, človeška Hanna vedno želela.«

YOU ARE THE ONE THAT I DESIRE
anemarie! ∙ 15 let ∙ leto, leto in pol ∙ ZS would be awesome
YOU ARE THE DARK, I'M THE VAMPIRE

avatar
hanna morrison
vampire.

Posts : 30
Join date : 2010-08-21
Age : 23
Location : paris, france

View user profile

Back to top Go down

Re: hanna amelia morrison

Post  emily grey on Sat Aug 28, 2010 6:28 pm

    super opisek, pa sj to itak veš (:
    odpri si sobo in lahko začneš.

    Vampirji 8/10
avatar
emily grey
high warlock of brooklyn.

Posts : 69
Join date : 2010-08-20
Age : 27
Location : London, UK

View user profile http://secretsandlies.forumotion.net

Back to top Go down

Back to top

- Similar topics

 
Permissions in this forum:
You cannot reply to topics in this forum