knjižnica

Go down

knjižnica

Post  emily grey on Sat Aug 28, 2010 6:20 pm



Ogromna knjižnica v prvem nadstropju v sebi skriva prav vsako knjigo ki jo kot čarovnik potrebujete. Kot začetnik si tu lahko poiščete vse kar vas zanima, ali pa kasneje nadgrajujete svoje znanje, v udobnih foteljih prebirate zanimive knjige ali pa se skrivate med težkimi lesenimi policami in zganjate norčije - knjižnica tu nima ravno tako strogih pravil kot tiste druge.
avatar
emily grey
high warlock of brooklyn.

Posts : 69
Join date : 2010-08-20
Age : 27
Location : London, UK

View user profile http://secretsandlies.forumotion.net

Back to top Go down

Re: knjižnica

Post  sebastian stone on Sun Aug 29, 2010 11:26 pm

    Z rokami v žepih svoje usnjene jakne se je sprehajal po ulicah New Yorka, mirno je opazoval mimoidoče, ter se nekje v sebi še vedno, po vseh teh letih, nasmihal dejstvu, da bi lahko v eni hitri sekundi pokončal tistega, ki je ravnokar stopil mimo njega in ga povsem brez strahu pogledal v oči, ter se mu ob tem še prijazno nasmehnil. Ampak ni se smel prenagliti, minilo je že toliko časa odkar je nazadnje poskusil človeško kri, v neposredni bližini človeka pa se je nekako le s težavo zadrževal, da ni planil proti njegovemu vratu, se z ustnicami čisto naglo dotaknil njegove kože in svoje ostre zobe zapičil skozi njegovo tako šibko kožo, prebil arterijo in dobil zadostno zalogo krvi za nekaj časa, čeprav ni bil več prepričan ali bi mu ena oseba bila dovolj, da bi potešil potrebo po krvi, ki je kar rastla in rastla v njemu. Vseeno, po par stoletjih, pa je imel v sebi več kot dovolj moči, da se je uprl še tako močni potrebi, ter jo le potisnil v najglobljo luknjo svoje zavesti, ter zavil v stransko ulico. Čisto v kotu, pri ogromnemu zelenemu kontejnerju je opazil skupino podgan, ki se je očitno hranila na nekakšnih smeteh, gnus ki ga je prvič začutil ob temu, je bil zdaj le še bežen spomin, in se je hitro, brez obotavljanj zapodil proti podganam, par njih prijel v roko in se pričel hraniti na njihovi krvi, ki še zdaleč ni imela tako bogatega okusa kot človeška kri, toda pekoč občutek v grlu je pojenjal in lahko je pozabil na bolečino, ki ga je pestila vsakič, ko se je podrsal ob človeško kožo med sprehajanjem po polnih ulicah. Ko je še zadnjo podgano izpraznil krvi, se je obrnil proti vhodu v slepo ulico, še zadnjič je hotel preveriti, če ga je mogoče kdo opazoval, toda ves čas je bil med hranjenjem pozoren, da nihče od mimoidočih ni mogel opaziti njegova na videz čudnega obnašanja. Globoko je zavzdihnil, ob temu pa je lahko čutil kako so se njegova pljuča napolnila z onesnaženim zrakom New Yorka. Čas je bil, da se naposled le odpravi proti Brooklynu, kamor je bil ves ta čas namenjen, le da je skušal zavlačevati, iskal je vsak pameten izgovor, ki mu je prišel pod nos, da bi v tisto hišo prišel najkasneje kar bi se le dalo. Nekako ni bil od prave volje, da bi se srečal v polni sobi volkodlakov, warlockov in vsem ostalim, ki so se udeležili tega nekako že obveznega sestanka, ki pa se je tokrat držal v hiši enega izmed mnogih zabavljaških warlockov, ki mu sicer niso bili nikoli kaj preveč pri srcu, po tistemu z Emily so se mu vsi, od prvega do zadnjega, zamerili, četudi v bistvu niso bili oni prav nič krivi in bi se mu v drugačnih okoliščinah zdeli prav zabavni, saj za razliko od ostalih niso bili prav nič zadržani, ter so njihove zabave bile edine katerih se je bilo vredno udeleževati. S ponovnim vzdihom se je spomnil na svetlolaso Emily, dekle majhne postave, ki pa je v sebi skrivalo veliko več kot je hotelo pokazati, prav to pa ga je nekako vleklo k njej, dokler ni bilo pač prepozno in je moral oditi, jo zapustiti in enostavno pozabiti, da je malo svetlolaso dekle, ki ga je tako očaralo, sploh kadarkoli obstajalo. Preden se je vse skupaj začelo, se mu je načrt zdel prav enostaven, nič posebnega in Katherine je ves čas zatrjeval, da je to zanj enostavno mačji kašelj, kasneje, ko pa je čutil bolečino, ko jo je moral zapustiti, pa je nase nadel pogumen obraz in se obnašal kot, da mu dekle ne bi pomenilo prav ničesar, navsezadnje je bila rjavolasa Katherine tista, ki mu je pomenila več kot kdorkoli, in moral ji je ostati zvest, ne glede na vse. Ustavil se je na robu pločnika, se ozrl naokoli po – za Manhattan – presenetljivo prazni cesti, dokler ni naposled le zagledal rumeni taksi, ki se je zadnji trenutek ustavil nekaj korakov naprej od mesta kjer je Sebastian še do malo prej stal. Elegantno in povsem neslišno se je rjavolasi deček spravil na zadnji sedež v avtu, taksistu v roke potisnil nekaj bankovcev, mu dal jasna navodila in se udobno namestil, ter že bil pripravljen na globok spanec. Že je zaprl oči, se prepustil mirnemu napredovanju vožnje in glasovom, ki so prihajali iz napolnjenih ulic tega nikoli spečega mesta, toda ni jih držal dolgo zaprte, počutil se je preveč ogroženega, dobro je vedel, da tudi v trenutnem stanju ni varen, bližala se je vojna in to mu ni dopuščalo več takšne svobode, kot si jo je lahko privoščil pred tem. Z roko je obrisal zamegljeno steklo na vratih taksija, da bi si lahko bolje ogledal dogajanje na ulicah: mladostniki so se predajali užitkom alkohola na klopci v bližini parka, starejši par je v svojemu stanovanju ravno zapiral okno, verjetno nista mogla zaspati zaradi hrupa, ki so ga povzročali rahlo vinjeni mladostniki, ki pa se niso menili za vse okoli njih in so delovali tako svobodni, srečni in mirni. Za trenutek si je zaželel, da bi lahko bilo njegovo življenje tako preprosto, da se ne bi moral dnevno boriti s to žejo in povrh vsega še z vsem, kar je prinesla ta vojna, ki jo je tolikokrat preklel. Rumeni taksi se je naglo ustavil pred hišo z določenim naslovom in ga tako predramil iz globokega razmišljanja, rjavolasec se ni niti toliko potrudil, da bi se možakarju ustrezno zahvalil, saj mu je navsezadnje dal denar, le kaj več bi lahko le ta hotel od njega. Nekoliko živčno je stopil proti vratom, dlan stisnil v pest in nekajkrat glasno udaril po vratih. Odprla mu je čarovnica, po videzu bi ji dal nič več kot dvajset let, mogoče celo kaj manj, toda vedel je, da jih ima veliko več kot to, zato ji je brez ugovorov sledil, ko mu je pokazala pot do knjižnice, kjer je očitno potekal ta velik sestanek. Roki je prekrižal na trebuhu in se zdolgočaseno naslonil na zid pri vratih, ter se zagledal proti gruči, ki se je že udobno namestila na stolih in se jim prisiljeno nasmehnil. »Torej, sem kaj posebnega zamudil?« se je, na videz vljudno, toda vseeno arogantno, pozanimal in se ob temu ponovno nasmehnil. Dobro je vedel, da verjetno ni bilo prav od njega, da ni prišel pravočasno ampak bil je vampir za vraga, le kdo so vsi oni, da bi jih moral brez dvoma poslušati, ter se jim klanjati. S pogledom je preiskal prostor, v želji, da bi zagledal nekoga, ki bi vsaj približno spominjal na high warlock of Brooklyn, ampak pogled se mu je ustavil na znani postavi, na prikupni mali svetlolaski. Emily. Od začudenja ni mogel iz ust spraviti niti ene besede, ni deloval več zdolgočaseno ampak šokirano in roke je spustil ob svoje telo. »Em...«


tagged: emily sweetheart.
word count: tisoč sto in sedemintrideset.
notes: and here we go, finally. smitten
avatar
sebastian stone
vampire.

Posts : 25
Join date : 2010-08-21
Age : 28
Location : London, UK

View user profile

Back to top Go down

Re: knjižnica

Post  emily grey on Mon Aug 30, 2010 12:08 am

    Udobno se je pretegnila na soncu in pustila da so sončni žarki nežno poljubili njeno slonokoščeno belo kožo, ki je navadno ni rada nastavljala soncu, a za danes je temu naredila izjemo. Zbudila se je precej zgodaj, ali pa pozno – odvisno od tega kdaj si šel spat, in se potem s skodelico kave napotila na streho skladišča kjer je tudi prenočila, saj se ji je pot do njenega stanovanja zdela nekako predolga. Udobno se je namestila na enega izmed ležalnikov in preprosto… uživala v mirnosti trenutka, ko je lahko samo ležala na temu plastičnemu izumu ki so mu rekli ležalnik in poslušala spokojnost New Yorškega jutra. Vedel je, seveda, da vse skupaj ne bo dolgo trajalo, konec koncev je njen položaj prišel z obveznostmi in dolžnostmi ki jih ni smela spregledati – tega si je vendar želela, za ta položaj se je trudila več kot dvesto let, ni vedela zakaj se je potem počutila tako prazno zdaj ko ga je enkrat imela. Vsakič ko je zaprla oči so se pred njimi zarisale slike iz preteklosti, ki so jo jasno opominjale na vse kar je žrtvovala da je zdaj bila tu, in zdaj se je pač morala sprijazniti in živeti s posledicami. Jezno je zastokala sama nad sabo in stresla z glavo. Tudi če je ubežala vsem ostalim in si tukaj našla svoje malo zatočišče pred svetom sama sebi ni mogla ubežati, kot tudi ne svoji preteklosti. »Emily? Čas bo počasi.« Tih glas z vhoda na streho jo je spomnil da danes ni le še en izmed monotonih dni ki so šli mimo nje, ampak sestanek vseh vodij na katerem se bodo pomenili o vseh novejših umorih in bizarnih dogodkov zadnje čase v New Yorku. Dejstvo da bodo vsi hodili po njenem skladišču ji ni bilo niti malo všeč, da bo morala zreti v obraze vampirjev, rase ki jo je od vseh ostalih najbolj prezirala, seveda predvsem zaradi svojih skrivnih razlogov, kot tudi volkodlake in tiste presnete vile, ki nikoli niso ravno povedale kaj točno mislijo. Jezno je izdihnila in si s prsti razčesala lase, kot da bi s tem skušala sprostiti nekakšne frustracije nad prihajajočo uro iz sebe in počasi vstala in odkorakala proti vratom. Na obrazu je že imela svojo masko avtoritete, ki je pomenila samo eno – posel. Vedela je da je nemogoče, a včasih si je predstavljala kaj bi si mislili kateri od njenih starih prijateljev če bi jo zdaj videli. To se seveda ne bo nikoli zgodilo, saj so bili mrtvi že več kot 800 let, a vedno ko je pomislila na puhoglavo svetlolasko kakršna je včasih bila, katere najljubše preživljanje prostega časa je bilo gledanje same sebe v ogledalu, si ni mogla pomagati da v srcu nebi čutila rahle bolečine, ob življenju ki ga je zavrgla. Seveda, misli so kar same skočile nanj, na njenega dolgo izgubljenega brata, ki je bil bog ve kje in kot vedno si je zaželela da bi bil tu ob njej, k vragu pa vse to. Še posebej zdaj ko je stala pred vrati knjižnice in vedela kdo vse jo čaka notri, si je želela da bi vse poslala v tri krasne in odkorakala v svet, ki ga je poznala včasih, svet svobode in dogodivščin. Pa saj ne da se zdaj nebi zabavala, oh ja. Imela je pač eno izmed tistih obdobij ko ji je šlo vse narobe, a pričakovala je, da se bo čez nekaj let vse popravilo. Ko pač živiš za vedno čas teče malce drugače in kakšno leto in dve slabe volje se potem hitro pozabi. »Emily? Vsi te že čak…« Temnolasec, ki ji je vedno stal ob strani je zakorakal proti njej a ga je hitro utišala s pogledom, potem pa brez nadaljnjih besed zakorakala v notranjost knjižnice, in pri tem s tleskom odprla vrata. Ni vedela kaj točno so imeli čarovniki s svojim slavnimi veličastnimi vhodi, a nekaj je bilo na tem ko so vse oči prikovane nate in se sprehodiš na čelo vsega dogajanja in graciozno sedeš v enega izmed sedežev. Emily je vedno imela občutek kot da ji je sam ta vhod dal moč in samozavest, ki jo je potrebovala preden je spregovorila. Danes so bili njeni lasje speti visoko nad njenim obrazom, v njeni figi je bilo vpeto perje in živi oranžni prameni, ki so bili tam zdaj že nekam časa. Izzivalno in nenavadno oblačenje je bilo pač del nje, barve in dodatke pa si je lahko spremenila samo z zamahom roke, če si je to želela. »Dame… gospodje… Smo vsi? Ah… vidim da vampirji spet manjkajo.« Je rekla s svojim značilnim pol nasmeškom in se naslonila nazaj na sedež in skomignila z rameni. »Ne bomo jih čakali, kdaj pomembnega pa kdaj povejo?« Zaslišala je tih smeh, in vedela da se jih polovica smeji odkritosrčno, druga polovica pa vljudno. Rase med sabo niso bile sprte, a težko bi rekli da so bile ravno zaveznice. Napeti odnosi bi bila verjetno najboljša beseda, ki bi vse skupaj opisala. »Torej, kdo bo začel?« V trenutku ko so besede zapustile njene ustnice se je čez sobo že razleglo glasno govorjenje, kot da bi se želel vsak prepričati da bo njegova beseda slišana. Emily se je skoraj zdolgočaseno naslonila nazaj in pustila da vsak obtožuje drugega, konec koncev se na teh sestankih tako ali tako niso nikoli dogovorili nič pametnega. Danes ni imela volje da bi se dajala z njimi, tako da je samo vsake toliko časa vskočila v pogovor, preostal čas pa preučevala svoje pisano obarvane nohte. »Gospodje, predlagam da se dobimo spet naslednji teden, mogoče bomo takrat v polni zased-« Njen stavek je prekinilo trkanje in s privzdignjenimi obrvmi je pričakala odprta vrata. Očitno so se vampirji le odločili da se jim pridružijo. Ni se trudila da bi si prišleka dobro ogledala a ko je spregovoril je čutila mravljince ki so se sprehodili po njenem hrbtu. Glas ki ga je še predobro poznala, jo je ohromil in nemo je strmela v vampirja, ki se je naslanjal na vrata. Nekaj časa ni nihče spregovoril dokler ni zaslišala svojega imela in očitno je bilo da je besede spregovoril on, čeprav ga ni več slišala. Šumenje v ušesih in manjša vrtoglavica – so bili to stranski učinki ko po nekaj sto letih ponovno zagledaš zadnjega moškega ki ti je strl srce? Čutila je žgoče poglede na sebi ostalih predstavnikov in nekajkrat je pomežiknila da je prišla k sebi. »Khm, torej. Kje sem že bila? Predlagam da sestanek ponovimo drug teden ko bodo, upam, prisotne vse rase in se ponovno dotaknemo teh, predlogov?« Mrmranje je očitno podprlo njen predlog ko je cela knjižnica stopila na noge in se počasi izpraznila v hodnik, tako da sta v knjižnici ostala samo še onadva. Prisilila se je, da se je pobrala na noge in se mu počasi približala. Kar naenkrat se je počutila nesamozavestno, ob spominu v kakršnem jo je imel on. Svetlolaska z velikimi modrimi očmi, ki je svoj nos tičala v knjigah, ne pa…. To kar je bila zdaj. Ustavila se je na varni razdalji stran od njega in nekajkrat odprla usta preden je našla besede. »Kaj počneš v New Yorku?« Dolgo let po tem ko je sama prišla sem je skrbno poslušala govorice o novih prišlekih, in se nekaj časa bala, zdaj drugič spet upala da bo med njimi zaslišala njegovo ime. Sčasoma se je vdala in postala bolj malomarna in tega ni počela več, in tako sta bila zdaj tu, iz oči v oči v njeni knjižnici. »No, leta so ti vsekakor prizanesla.« Je rekla z rahlo sarkastičnim tonom, v saj se nihče od njiju ni staral in prekrižala roke na prstih, kot ščit pred njim in se v trenutku počutila malce bolje ko je čakala na odgovor.

tagged; my dearest seb smitten
word count; tisoč dvesto in šestinosemdeset
notes; huhuh.^^
avatar
emily grey
high warlock of brooklyn.

Posts : 69
Join date : 2010-08-20
Age : 27
Location : London, UK

View user profile http://secretsandlies.forumotion.net

Back to top Go down

Re: knjižnica

Post  sebastian stone on Mon Aug 30, 2010 1:01 am

    V njegovi glavi so se v enemu trenutku prevrteli vsi dogodki, podoživel je ponovno vso preteklost, ki ga je toliko časa pestila in zdaj se je znašel oči v oči z nekom, ki ga je tako globoko prizadel, najhujše od vsega pa je bilo pravzaprav to, da je ves čas dobro vedel, da jo bo prizadel ampak nekje po poti je s tem uničil tudi del sebe. Šele takrat, ko ji je obrnil hrbet, vzel tisto stekleničko krvi in brez, da bi se od nje sploh poslovil odšel do Katherine, kateri je izročil angelsko kri in tako sta, svobodna, da lahko hodita po svetu tudi sredi sončnega dne, odšla naprej, dokler naposled nista prišla prav sem, do New Yorka, in se tukaj vsaj začasno ustavila, četudi je nekje v sebi dobro vedel, da je zaenkrat to njun cilj in bil je prepričan, da bosta tukaj ostala za dolgo, dolgo časa, verjetno celo za vedno, kar je bilo sicer za dva vampirja cela večnost. Na pogled je bila še vedno tista prikupna svetlolaska, od katere je bil že od nekdaj višji za cele tri glave, če ne celo kaj več, v njenih očeh pa ni več videl tistega sijaja polnega življenja, ki ga je vedno navdajal s pozitivno energijo, zdaj ga je zamenjala avtoriteta, moč in nekje v notranjosti je bil prepričan, da je zagledal tudi nekaj sovraštva, ki pa je bilo verjetno v večini namenjeno njemu. Nič kar si ne bi sam zaslužil. Ni mogel skriti svojega presenečenja, ko jo je zagledal tam, na stolu, ki naj bi ga zasedal high warlock of Brooklyn, po njenemu glasu nabitemu z avtoriteto in močjo, pa ni imel več niti najmanjšega dvoma, da je njegova prikupna punčka, ki jo je naravnost oboževal in ljubil, zdaj zrastla in postala veliko močnejša kot si je kadarkoli sploh predstavljala, da bo. Že takrat ji je govoril, da mora pričeti verjeti sama vase, jo prepričeval, da se preneha podcenjevati in ji skušal dokazati, da je močnejša kot si upa priznati. Zdaj si je očitno priznala in si priborila izjemno visok položaj, za katerega je bil on sam prepričan, da ji absolutno pripada in ji ga je s celim srcem – če ga je sploh imel, no – privoščil. Kar naenkrat so vsi ustali s svojih mest, se pričeli prerivati in iskali izhod iz knjižnice, bilo je očitno, da so vsi brez ugovorov upoštevali njeno besedo in tudi sam ni bil ravno prepričan, če bi lahko storil drugače, bilo je nekaj izjemnega v načinu kako je govorila, kako so se njene ustnice premikale in v načinu kako je gledala iz oči v oči vsakega izmed njih, brez trohice strahu in z neverjetno količino samozavesti. Bil je presenečen, ni je poznal takšne in četudi si je ves čas prizadeval, da bi postala prav taka, je zdaj nekako pogrešal tisto malo dekle, ki mu je tako globoko prirastlo k srcu, pogrešal jo je bolj kot si je sploh upal predstavljati. Ostala sta sama, le onadva, v temu velikemu prostoru, nekje globoko v sebi je občutil strah, toda ni se bal nje, toda položaja v kateremu je pristal. Zdaj je bil čas, ko se bo, hoče ali noče, moral soočiti s svojimi dejanji in sprejeti njihove posledice. Prizadel jo je, le zakaj bi morala biti zdaj z njim vljudna in ga sprejeti z odprtimi rokami. Če bi bil sam v njeni koži, bi verjetno nekoga, ki bi mu to naredil, ubil z golimi rokami in ga pred tem še nevzdržno trpinčil dokler ne bi prosil za smrt, ampak navsezadnje pa je nekje v sebi vedel, da Emily ni bila nikoli tako kruta, toda vseeno, zdaj ni bil več prepričan v nič, saj to ni bilo več dekle, ki jo je on poznal, spremenila se je iz belega na črno. »Živim tukaj,« je kratko in jedrnato odgovoril, hotel ji je postaviti sto in eno vprašanje, toda ni bil prepričan, če si želi slišati odgovor na katerokoli od njih, pravzaprav je bil kvečjemu prepričan, da bi glede tega raje ostal v temi. »Vidim, da si se visoko povzpela odkar sva se nazadnje srečala,« je nekoliko ponižno pohvalil njen visok položaj, v tonu njegova glasu pa je bil vseeno prizvok tistega tipičnega 'i told you so', zato se je tudi skoraj neopazno nasmehnil. Vseeno ni mogel zanikati dejstva, da je bila prekleto privlačna, sploh pa so ga že od nekdaj privlačila dekleta z avtoriteto, Katherine je verjetno pravi in skoraj živi dokaz za to, mar ne. Nepremično se je zazrl v njene velike modre oči, ki pa niso bile več tako nevedne kot nekoč, zdaj sploh niso več niti približno spominjale na tiste velike modre oči male svetlolaske, zdaj so bile velike modre oči high warlocka of Brooklyn, nekaj v njih je zbujalo strahospoštovanje v tistih, ki so dovolj dolgo gledali vanje, sam pa tega ni občutil, saj je v njih še vedno videl vsaj kanček tiste stare Emily. Tako daleč je bežal, da je ne bi moral več nikoli pogledati v oči, toda zdaj si ni mogel pomagati, da ne bi z občudovanjem zrl vanje, bil je ponosen nanjo, čeprav je dobro vedel, da si tega občutka ne bi smel dovoliti, ni bil na položaju za to, storil ji je preveliko krivico, da bi zdaj lahko bil ponosen na njeno novo podobo, zato je sklonil pogled in ga preusmeril na veliko, oziroma kvečjemu ogromno knjižno zbirko v prostoru. »Moram priznati, da si se pa ti neizmerno spremenila, četudi mogoče še vedno izgledaš na videz ista kot vedno,« ni si mogel pomagati, da ne bi besede izgovoril s ponosom, trudil se je ampak je preprosto spodletel in zato ji je le namenil kratek nasmešek. »High Warlock of Brooklyn, kdo bi rekel,« je le mirno dodal, njegov glas je bil skoraj kot šepet kot, da bi govoril sebi. Naredil je en korak proti svetlolaski, hotel si jo je vzeti v objem ampak se je zadržal, tega pa resno ni smel narediti, če je hotel iz prostora oditi z glavo na svojemu mestu. Zmrznil je na mestu, ni se mogel več premakniti naprej, saj ji je bil že tako preveč blizu, lahko je vohal vonj njene kože, skoraj pa bi tudi lahko na svoji koži začutil njeno nežno sapo, ko je dihala. »Jaz...« hotel se je opravičiti ampak besede so se kar nekje izgubile, ko so hotele najti svojo pot iz njegovih ust, »ah, nič.« Zamahnil je z roko, se na kratko obrnil in pogledal proti vratom, ki so bila zdaj že trdno zaprta, vsakdo, ki je bil še prej v temle prostoru je bil zdaj že na poti v svoje domovanje, on pa je ostal tukaj, z žensko, ki mu je pomenila več kot si je takrat upal priznati in je to ugotovil šele, ko jo je izgubil, no zapustil je bolj primerna beseda. Moral bi se opravičiti, bilo je edino, kar mu je še ostalo, tisto opravičilo, ki ga je tolikokrat premleval v glavi, ampak zdaj v pravem trenutku, pa ga nikakor ni mogel izgovoriti. Globoko je vdihnil, ko je znova pogledal proti njej, zdaj ni bilo več druge poti kot, da nase nadene tisto svojo hladno masko, ki jo je tako skrbno nosil vsa ta stoletja. »Si me kaj pogrešala?« se je nasmehnil, le da je bil tokrat njegov nasmeh poln egoizma, in ni bil več tako sladek in prijeten kot tisti pol-nasmeški od prej.


tagged: emily sweetheart.
word count: tisoč dvesto in dvajset.
notes: god, he's such a jerk. xd
avatar
sebastian stone
vampire.

Posts : 25
Join date : 2010-08-21
Age : 28
Location : London, UK

View user profile

Back to top Go down

Re: knjižnica

Post  emily grey on Mon Aug 30, 2010 11:35 am

    Težko je bilo tako stati pred njim in zreti v obraz, ki ga je po eni strani tako pogrešala po drugi pa prezirala in upala da ga nebo nikoli več videla. Sebastian je bil, bolj kot vse ogledalo v sence preteklosti, in popeljal jo je v čas ko še ni bila kdor je bila. Vedno se je spraševala, ali se je takrat zavajala in je bila to kar je zdaj njena prava podoba, ali je bila le kamenček ki so ga peski časa obrusili in spremenili v diamant, ali pa je zdaj tista okrušena verzija sebe, ko ji dobesedno manjka nekaj pomembnih kosov za življenje. Vedno ko je vdihnila se je počutila prazno, in ne glede na vse zabave, vse neumnosti, vse kar je počela, je še vedno z vzdihom gledala nazaj na svoje 'prejšnje' življenje, ko sta z bratom hodila po svetu, vedno samo onadva. Z njim se je počutila celo in izpolnjeno, nekaj kar ji je že dolgo časa manjkalo. Mislila je, da bo to našla v njem, in za kratek trenutek se je res počutila srečno, dokler ni izginil kot kafra. Ironija vsega je bila, da če bi ji povedal za kaj potrebuje kri, bi mu jo rade volje priskrbela – konec koncev je malce kršenja pravil ni motilo, vse to je že večkrat storila, in ta prevara jo je bolela bolj od vsega. Da se je pustila zavesti, zapeljati kot kakšna otročja punčara, potem pa še dolgo časa s strtim srcem strmeti za njim, ne, tega mu ne bo nikoli oprostila. Ob njegovih besedah je rahlo skomignila, koncev koncev resnice tu ni imelo smisla zanikati, in ni vedela zakaj bi se pretvarjala. »Ja. In nikoli tega ne pozabi, s kom govoriš.« Je malce nataknjeno izjavila, kot da bi mu hotela še jasneje povedati, naj se zaveda kje točno je in s kom točno govori. V takih trenutkih ji je bila ta novo rojena avtoriteta neizmerno všeč. »Nisem več tvoja mala nedolžna Emily, ki bi jo lahko zapeljal in potem tlesknil s prsti da te uboga kot treniran pes.« Je tiho in skoraj sarkastično rekla, a očitno je bilo da kljub vsemu času ki je minil vse rane še niso bile zaceljene. Bolel jo je tudi njen ponos, in če se je še nekaj trenutkov nazaj spraševala ali je pogrešala dekle kakršna je bila včasih je zdaj imela odgovor – zdaj vsekakor ne. Odmaknila se je malce stran, kot da bi naenkrat začutila da bi si bila preblizu in z ene izmed miz pobrala majhen kipec in ga zavrtela med rokami. »Ja, kdo bi si mislil? Ko si izginil in mi zaril nož v srce, ti vsekakor ne kaj?« Je še enkrat hladno rekla, kot vedno ko se je spomnila na njegovo izdajo potem pa zožila oči ob njegovem vprašanju. Nekaj trenutkov nazaj je še mislila da je v njegovih očeh videla nekaj za kar je mislila da obstaja tam, ko se je prvič zaljubila vanj, neka nežnost in toplina ki jo je tako pogrešala. A v trenutku ko se je iz njegovih ust izvilo to kruto, kruto vprašanje je vedela da se je motila. V njem nikoli ni bilo nikakršne topline in ljubezni zanjo, samo igrice in ukane, v katere se je še prehitro ujela. Samo pet minut v knjižnici iz njim in njena glava je že bila mešanica misli in zmešnjav, ki si jih ni znala razložiti. Ga je pogrešala? Bolj kot karkoli, seveda ga je. Pogrešala je predvsem občutek, kako se je počutila ko je bila z njim. Odkar je zadnjič videla svojega brata je minilo že tako dolgo časa, da ni bila prepričana da se ga sploh še spomni in Seb je bil naslednja najboljša stvar. Oh ja, kako zelo ga je pogrešala. »Ne.« Je hladno odvrnila potem pa s tleskom odložila kip nazaj na mizo in se obrnila proti njemu s skomigom ramen. »Res mislim da imam čas, da ga zapravljam z razmišljanjem o… tebi Iz njenih ust se je razvil smeh in radostno odmeval po knjižnici. Pogrešala je svoj smeh, četudi je zdaj prišel kot neka kruta kazen, a dejstvo je bilo, naj je še bila tako jezna nanj jo je vedno lahko spravil v smeh. »Mogoče takrat še nisem vedela, kot nedolžna deklica, a zapravljala sem čas s tabo.« Mirno se je sprehajala po knjižnici in zlagala knjige nazaj na polico potem pa se mu spet malce približala. »No, takrat si bil še nekako dober zame, pogojno. A zdaj mislim da si zaslužim več. No vsekakor si zaslužim več kot nekega nepomembnega krvosesa. Kanalizacija človeštva. To ste vi.« Je na koncu stavka skomignila, kot da bi ga pravkar seznanila z nekakšnim dejstvom in se z rokami naslonila nazaj na mizo. »Ko sem se enkrat zavedla tega, niti ni bilo razloga da bi te pogrešala.« Ustnice je nejevoljno stisnila v grimaso ob misli, ki se ji je pravkar porodila in ga obtožujoče pogledala. »Si zato prišel nazaj? Si zato v New Yorku ker si slišal zame? Sem kar naenkrat postala bolj zanimiva?« Sovražila, preprosto prezirala je vse ki so k njej prilezli nazaj zaradi njene moči in položaja. Najbolj se je razumela z ljudmi ki so jo hladno pogledali v obraz in ji s tem dali vedeti – lahko te kličejo kar te hočejo, meni si enaka in enakopravna. Pa ne, da bi ona s ljudmi delala kot s podložniki, to vsekakor ne. A vedela pač je, da v svetu obstaja hierarhija, in včasih ji je bilo všeč da so se jo držali. Dvomila pa tudi je, da bi komu odgriznila glavo če bi vse to ignoriral – no njemu verjetno, v temu trenutku. Z vzdihom se je potisnila naprej in stopila do bližnjega naslonjača in se spustila vanj pri tem pa brezbrižno pomignila tudi njemu naj stori isto z naslonjačem nasproti nje. »No povej mi, kaj si počel vsa ta leta ko se nisva videla?« Vprašanje je zvenelo popolnoma naravno, kot da bi se dva prijatelja pogovarjala o vremenu, a želja da ve o vsem kar se mu je dogajalo je bila večja kot želja po zraku in napeti je morala vse moči da se ni željno zazrla vanj in pričakovala odgovor. Z roko je segla v lase, neka navada katere se sploh ni več zavedala in skoraj odsotno iz njih izpulila majhno pero ki je bilo v tej umetelni pričeski, potem pa ga obračala po rokah, in naposled pustila da je počival na odprti dlani. Z nasmeškom je opazovala kako se je vzdignil v zrak in ga z majhnim premikom zapestja obrnila da se je zavrtel v zraku in potem spet zajadral nazaj proti roki. Lažje se je bilo koncentrirati na nekaj drugega ko je on govoril, skoraj strah jo je bilo da če bo zrla vanj jo bo spet posrkal vase kot zadnjič. Ne glede na to kako se je zavajala in upala da je drugačna, je vedela da je globoko v sebi še vedno isto dekle, ki je z objokanim obrazom strmela za njim ko je odhajal, in vedela je da jo lahko vsako sekundo ko sta skupaj ponovno osvoji in pomete z nog v svoje naročje. Prav zato pa je vedno želela držati distanco in ščit okrog sebe, da se kaj takega nebi več zgodilo.

tagged; seb darling smitten
word count; tisoč dvesto pet
notes; yeah, she can be a little mean too.^^
avatar
emily grey
high warlock of brooklyn.

Posts : 69
Join date : 2010-08-20
Age : 27
Location : London, UK

View user profile http://secretsandlies.forumotion.net

Back to top Go down

Re: knjižnica

Post  sebastian stone on Mon Aug 30, 2010 10:48 pm

    Ni je smel gledati v oči, skušal si je to dopovedati, toda bilo je odveč reči, da mu je prav vsakič spodletelo. Pogrešal je njene velike modre oči, pogrešal jih je z vsem bitjem, ki ga je premogel v sebi. Mogoče res ni spadal med najbolj zveste in prijetne osebe na svetu, mogoče jo je res na izredno krut način prizadel ampak kljub vsemu je tudi on tisti, ki je ostal brez delčka sebe, ko je zaril nož tako globoko v njeno srce, seveda le metaforično, saj nikoli ni mogel sploh pomisliti na to, da bi jo resnično ranil, ali jo bog ne daj, ubil. Ampak verjetno je vsakdo od nas že stopil v situacijo, ko se je bilo potrebno odločiti med dvema osebama, dvema osebama, ki sta ti obe pomenili ogromno in nisi hotel prizadeti ne ene, ne druge in ko si se za eno odločil, si mogoče storil napako ampak ti ni bilo nikoli žal, ker si vseeno vedel, da je ona tista. Zdaj, ko pa je stal pred tisto žensko, ki jo je pustil za sabo, so se mu v glavo pričeli spuščati dvomi, kaj pa če Kat mogoče ni bila tista prava, ah ta misel se mu je že takoj zdela tako zelo absurdna kot če bi se zajci naskakovali z lisicami, seveda je bila prava, to je čutil prav vsakič, ko je stal v njeni bližini, zavohal vonj njene kože in njenih kot svila mehkih las, se dotaknil njenih nežnih, a hkrati tako strastnih ustnic in jo čutil ob sebi. Toda vseeno, del njega, prav tako velik del, je pogrešal tudi malo sladko Emily, seveda jo je pogrešal, to mu je bilo jasno takoj, ko jo je zagledal na tistemu velikemu stolu, kjer je sedela kot vodja svojega tropa, postala je močna in odločna, to ji je bilo treba priznati, toda spraševal se je ali je nekje globoko v njej ostala kaka trohica tiste majhne punčke, ki ga je gledala s svojimi velikimi modrimi očmi in ga tako globoko cenila. Odgovor se mu je zdel vse bolj in bolj očiten, Emily je skrbno poskrbela, da je pokopala še najmanjše sledi za tisto naivno punčko, in vsega je bil kriv on. Da, za to si je vsekakor lahko pripisal zasluge, v to je bil prepričan, če je tistega večera ne bi tako hladno zapustil, bi težje našla to moč, ki jo je skrivala v globinah svojih misli, svojega telesa. »Simpatično,« se je brezizrazno nasmehnil, mogoče je res imel rad ženske z avtoriteto, toda ni se imel nobenega namena poniževati pred čarovnico, to je bilo zadnje česar mu je bilo treba, pa četudi je bila ta čarovnica nekdo, ki jo je toliko časa nazaj naravnost oboževal, ter jo verjetno nekje v sebi še dandanes, mogoče celo bolj kot takrat, zdaj jo poleg vsega tudi ceni. »Vsekakor res nisi, spremenila si se na boljše in za to ti moram izreči čestitke,« je odvrnil nazaj z rahlo sarkastičnim tonom, kljub temu pa se je prepričal, da so njegove besede izzvenele iskrene, vsaj kolikor toliko. Ni mogel spregledati kako previdno je stopila korak nazaj, vse bolj in bolj se mu je zdelo, da mogoče pa le ni tako zelo hladna kot mu je dajala vedeti, ampak vseeno ni imel niti najmanjšega namena odpirati stare rane, ki so se tako stežka zacelile, lažje je bilo obdržati hladno masko in se pretvarjati kot, da bi mu skozi čas uspelo zakopati vse kar bi lahko kadarkoli čutil do prelestne male lepotičke. »Že od nekdaj sem vedel, da boš postala to kar si danes, samo ti se tega nisi zavedala Emily,« besede je spregovoril skoraj preveč prepričano, toda bila je resnica, že takrat, ko jo je spoznal je v njej opazil nekakšno moč, ki jo je do takrat opazil le pri eni osebi poleg nje – Katherine. Kipec v njeni roki ga je pripravil do tega, da se je nekoliko prepotentno nasmehnil, kot da bi mu s čim takim lahko sploh kaj žalega storila, toda ni je podcenjeval, vedel je, da bi lahko utrpel težke poškodbe, če bi si Emily to zaželela, prav tako pa je dobro vedel, da bi se znal dobro postaviti sam zase, tudi sam je čez čas odrastel in se nekoliko spremenil, saj se čas ni vrtel le v njeno dobro. »Torej nisi niti enkrat pomislila kako bi bilo, če tistega večera ne bi odšel?« je vprašal, ob temu pa narahlo povzdignil desno obrv v dvom. »Kako bi bilo zaspati zvečer v mojemu objemu in se zbuditi ob mojem poljubu? Niti enkrat?« Počasi se je premaknil mimo nje, namenjen proti udobnemu naslonjaču, ki se je nahajal tik ob eni izmed ogromnih knjižnih polic, ter se le udobno namestil in ponovno pogledal proti njej. Bila je prečudovita, najraje bi jo vzel v svoj objem in si prilastil najprej en poljub, kasneje pa še enega in še enega, dokler ne bi skupaj zaspala v njeni postelji. Skoraj neopazno je stresel z glavo, ko je hotel te misli izbiti ven eno za drugo, ni si mogel dovoliti, da bi se predajal takim fantazijam, saj so bile konec koncev le to, fantazije, ki se ne bodo nikoli uresničile, on je imel žensko, ki si jo je izbral in ljubil jo je. Bil je presenečen kako globoko so vrezale njene besede, četudi si je govoril, da so le besede in jih mogoče celo ni zares mislila, so ga bolele bolj kot bi ga smele. Zavzdihnil je. »Brez mene ne bi bila to kar si danes, to si pa ja moraš priznati,« se ji je zadovoljivo nasmehnil kot, da bi hotel pokazati kako zelo zadovoljen je z izidom svojega malega poskusa. V sebi pa je držal veliko več kot to kar je kazal navzven, znotraj je trpel kot že dolgo ni, sovražil je dejstvo, da jo je srečal tukaj in sovražil je sebe, ker se ni obrnil v tistemu trenutku, ko jo je zagledal. Zdaj bi lahko bil v hotelu, se predajal strastem s svojo Kat in se počutil blaženega, ne bi moral trpeti, ni mu bilo tega treba. Zasmejal se je, njegov smeh je postajal glasnejši in glasnejši, hotel ji je dati vedeti, da ga je njena domislica prav prekleto zabavala. »Ne laskaj si, še zdaleč nimaš takega pomena v mojemu obstoju,« ji je le hladno odvrnil, jo skušal z besedami spraviti nazaj na realna tla, toda nekje v sebi je imela skoraj prav, le da je ni iskal ampak je bežal od nje, saj je vedel, da bi ga preveč bolelo, če bi bil v njeni bližini in imel je še kako prav. Ni vedel ali je prav, da ji pove za vse skupaj s Katherine, mogoče ji navsezadnje tega sploh ni bilo treba vedeti, spet po drugi strani pa ji je verjetno vsaj zdaj, po tolikem času, bil dolžen povedati vso resnico, ki ji jo je takrat zamolčal. »Sem se prišel zaradi Katherine,« bil je prepričan, da kot high warlock of Brooklyn dobro ve kdo in kaj je prečudovita Kat, to je bila ena izmed njenih mnogih dolžnosti, »skupaj sva se tistega večera, ko sem te zapustil, podila po svetu, dokler nisva pristala tukaj in se pač odločila, da bova zaenkrat tu ostala.« To je bila groba verzija, bila je Kat tista, ki se je odločila, da bosta ostala tukaj, on se je le nemo strinjal in bil zadovoljen, da je lahko v njeni bližini. »Zato ne, nisem prišel sem, ker sem izvedel, da si high warlock of Brooklyn, ker me to niti najmanj ne zanima,« se je skušal razjasniti, že sama misel na to, da ga je obtoževala tega, da se ji skuša prikupiti zaradi položaja se mu je zdela absurdna. Ni se zavedal kdaj je sploh vstal z naslonjala, se neslišno pretihotapil do njene neposredne bližine, da sta si bila narazen le za las, pa še to precej tanek las povrh, in jo poljubil. Ni hotel tega storiti, pravzaprav si je dopovedal, da ne sme ampak preveč časa je preživel v istem prostoru z njo in potreba po temu poljubu je postala nevzdržna.


tagged: emily sweetheart.
word count: tisoč tristo enaintrideset.
notes: awh, lovely lovely lovely. smitten
avatar
sebastian stone
vampire.

Posts : 25
Join date : 2010-08-21
Age : 28
Location : London, UK

View user profile

Back to top Go down

Re: knjižnica

Post  emily grey on Tue Aug 31, 2010 8:05 pm

    Želela si je da bi mu lahko rekla naj izgine iz te knjižnice, naj se pobere iz njenega življenja, a ni našla volje v sebi da bi izrekla te besede. Če si je želela priznati ali ne, preveč ji je pomenil. Ko je toliko let nazaj odkorakala iz sobe ki si jo je delila z njenim bratom, se je počutila kot da je nekdo odtrgal velik del nje, kot da ne bo nikoli več res cela, takšna kakršna se pozna. Seb jo je malce pozdravil, spet ji je dal občutek življenja a ko je odšel z njo vzel še večji kos in vsakič ko se ji je to zgodilo se je spraševala, ali si bil resnično lahko spet 'cel' in ozdravljen ko ti je nekdo strl srce? Ali je bila škoda preprosto preveč velika, da bi normalno živel naprej? Če si je hotela priznati ali ne je bil odgovor več kot očitno na dlani, saj je imel po toliko letih če vedno učinek nanjo, večjega kot si je želela priznati ali želela da ima. »Hvala. Ampak s čestitkami si malce pozen. Saj se vse skupaj ni naredilo ravno včeraj.« Je brezbrižno zamrmrala kot da ji je bilo za njegove čestitke popolnoma vseeno, pri tem pa ignorirala toploto ki se je razširila po njej, ob misli da je nanjo ponosen. Na dejstvo da je verjel vanjo, zaupal in mislil da bo postala nekaj več, ko tega še sama ni vedela jo je napolnilo s srečo, ki si jo ni znala razlagati in sklonila je glavo da bi skrila svoj zadovoljni nasmešek. »Hmmm…« Je malce skeptično rekla in preden se je sploh zavedala se je pred njenimi očmi že odvil trak s prizori, kako zjutraj vstane iz postelje, si naredi zajtrk potem pa zleze nazaj k njemu pod kovter in se stisne v njegov objem. Nekajkrat je morala pomežikniti da si je podobo izbila iz misli in se s privzdignjenimi obrvmi zazrla nazaj vanj. »No, če sva že popolnoma iskrena… ja. Sem pomislila, seveda sem. Vate sem bila vendar zaljubljena.« Je odkrito priznala, a njen glas je bil trd in resen, kot da bi ga hotela seznaniti s hladnimi dejstvi. Zakaj bi zanikala in lagala nekaj kar oba vesta. Ja, bila je naivna, strl ji je srce – tu ni bilo smisla zanikati. Zopet se je iz njenih ust razvil smeh in zmajala je z glavo. »Kdo je zdaj prepotenten?« Oči so se ji jezno zoožile in zabliskale ko se mi je z rahlo dvignjeno roko približala in jo nato jezno stisnila v pest. »Nekaj si razjasniva dragi. Jaz sem kjer sem zaradi sebe. Tu sem ker sem se dolgo let trudila, učila in postala najboljši čarovnik kar ji jih je naokrog. Edino za kar si ti zaslužen tu je dejstvo da sem prazna in okamenela kot ta kip.« Z roko je kip jezno pometla na tla, da se je pred njenimi očmi razbil na majhne kosce. Z levo roko je segla na sence in si s prsti rahlo pritisnila vanje kot da bi hotela umiriti živce, potem pa z zamahom roke koščke pospravila nazaj v prejšnjo obliko in pustila da je kip obmiroval na tleh. Katherine. Seveda. Želela si je da bi bila bolj odrasla, da besed nebi izrekla, a v takih trenutkih je bila pač ljubosumno devetnajstletno dekle in ni si mogla pomagati. »Ah ja… ona Vedela je da je obstajal razlog da jo je sovražila od trenutka ko jo je videla – ženska intuicija pač. S privzdignjenimi obrvmi ga je poslušala in skušala ignorirati bolečino ki se je naselila v njeno srce ko je govoril o njunih skupnih letih in ponovila isto besedo ki jo je nekaj minut poprej slišala iz njegovih. »Kako… prisrčno.« Nagnila je glavo in potem s tal končno je pobrala nesrečni kipec in ga postavila nazaj na svoje mesto. »Res imaš nekaj z ženskami z avtoriteto kaj?« Je zamrmrala skoraj sama pri sebi in skoraj presenečeno obstala ko se je kar naenkrat znašel poleg nje, tako blizu da je lahko jasno razložila vsako njegovo potezo, naslednjo sekundo pa so bile njegove ustnice že na njenih. Njene roke so se avtomatsko oklenile njegovih in po prvem šoku je iz sebe spustila rahel vzdih, kot da bi se z nje izselila nekakšna napetost ki jo je v sebi skrivala tako dolgo. Seveda, ni živela ravno meniškega življenja, to je vedel vsak, a poljub, takega poljuba ni doživela že vse odkar je odkorakal iz njenega življenja. Želela si je da bi bila večja oseba, ga odrinila stran mu na lice pritisnila klofuto in ga napodila stran, a njena glava ni več delovala kot bi mogla. Ni vedela ali je kot kip stala v njegovem objemu pet sekund ali pa pet minut preden je le zmogla da ga je malce odrinila stran od sebe da se je zazrla vanj. »To nič ne spremeni. Samo toliko da veš.« Je zmogla s tistim glasom, preden ga je brez oklevanja potegnila nazaj v objem, in tokrat polno sodelovala pri poljubu, roke ovila okrog njegovega vratu in telo privila k njemu, da med njima ni bilo niti milimetra prostora več. Pogrešala je te roke, njegove dotike, vse kar je spadalo k njemu. Ni ji bilo mar da ga ni videla tristo let, da jo je zapustil, strl srce, da je pripadal drugi in da po vsem tem verjetno ponovno odkorakal iz njenega življenja s tistim zadovoljnim nasmeškom na njegovem obrazu. Prav prekleto vseeno ji je bilo. Malce zadihano se je odmaknila stran in prekinila poljub potem pa se s prstom dotaknila svojih rahlo zabuhlih ustnic. »Samo… želela sem videti ali se vsega še prav spomnim.« Po toliko časa ti spomini pač začnejo pešati in dobro je bilo vedeti, da so bili njegovi poljubi res tako dobri kot se jih je spomnila, če ne celo boljši. Ni vedela kaj točno jo je tako privlačilo k dejstvu da jo je poljubljal, bolečino ki jo je začutila ko je vanjo zasadil svoje ostre zobe – nanjo vampirski venom seveda ni deloval, zato se ni nikoli bala da bi jo spremenil v krvosesa, ali preprosto dejstvo da je bila z njim. Močneje se je oprijela roba mize in si odsotno popravila malce uničeno pričesko in se počasi zazrla vanj. »M-mmislim da je najbolje da odideš.« Ni se več trudila skrivati svojo pretresenost nad vsem skupaj, prav vseeno ji je bilo če jo vidi ranljivo kakršna je bila včasih. Sebasitan je v pičlih nekaj minutah zmogel nekaj kar ni še nihče v zadnjih nekaj sto letih – v enem popoldnevu je predrl njen oklep okrog nje in segel do njenega središča kjer je bila najbolj ranljiva. Odločno je izdihnila in se zastrmela vanj, kot da bi ga skoraj izzivala da ji reče da tega ne bo storil. Prekleto, res ni vedela kaj je bilo na tem moškem, kako ji je lahko spet zmešal glavo ko pa si je obljubila da tega ne ob nikoli več storila. Očitno je zavajala sama sebe ko si je govorila da ga je prebolela – med njima je bil čas, in razdalja a nikoli ni res odšel iz njenega srca, tega se je zdaj zavedala. Še vedno ga je ljubila in to je prekleto dobro vedel.

tagged; seb smitten
word count; tisoč sto devetindevetdeset
notes; whatcha gonna doo, i'm excited!^^
avatar
emily grey
high warlock of brooklyn.

Posts : 69
Join date : 2010-08-20
Age : 27
Location : London, UK

View user profile http://secretsandlies.forumotion.net

Back to top Go down

Re: knjižnica

Post  Sponsored content


Sponsored content


Back to top Go down

Back to top


 
Permissions in this forum:
You cannot reply to topics in this forum