skrita pot do gozda

Go down

skrita pot do gozda

Post  hanna morrison on Sat Aug 28, 2010 7:21 pm



Malo naprej od drevesa življenja, se nahaja skrita pot ki te vodi do začaranega gozda. Le redko kdo ve, pravzaprav, za to pot in le redko kdo je dejansko našel gozd, ki se skriva za njo. Hitro se lahko izgubiš, prav tako pa moraš biti zelo previden, da ne stopiš na napačen kraj ob napačnem mestu, tako da - previdno.


avatar
hanna morrison
vampire.

Posts : 30
Join date : 2010-08-21
Age : 23
Location : paris, france

View user profile

Back to top Go down

Re: skrita pot do gozda

Post  adam huntington on Mon Aug 30, 2010 11:18 pm

    | for: EMILY | word count: 712 |
    | comment: it's a kind of magic. ^.^ btw - kind of lame(ish), you'll live I hope. (: |

Kraljestvo je bilo zagotovo čaroben kraj za vsakogar, ki se je znašel v njem. Nasploh so si vsi zapomnili svoj prvi obisk, ki pa je nemalokrat ostal tudi edini, saj je le redkokdo našel tudi izhodna vrata iz Seelie Courta. Večkrat si je želel, da bi se njegov čut za uporabljanje raznih urokov veliko bolj razvil kot se je in nekako se je nadejal, da bo to prišlo enkrat z leti. Kakšna zadeva za nevidnost bi bila naravnost fantastična, sploh na dan kot je bil današnji, ko je ravno stopil iz svoje hiše, ki se je vidno razlikovala od drugih in se odpravil po tlakovani potki proti vrtovom in parku. Vse je res izgledalo kot slika iz pravljice, idiličen kraj za vsakogar in včasih se mu je zazdelo, da živi med samimi norimi hedonisti, obsedenimi z materialnimi dobrinami, ker so se morali z mentaliteto tako ali tako ukvarjati vsak dan. Včasih je bilo res že nadležno, da si čutil prav vsakega človeka in s tistim šestim čutom, ki mu rečejo intuicija, vedel kaj si misli, kako se počuti in kaj ga tare. Res bi bilo dobrodošlo, če bi sem ter tja lahko vse skupaj preprosto izklopil in odmislil, a po drugi strani ga je prav nezmotljiva intuicija že neštetokrat v dolgih tristotih letih rešila iz hude zagate. Sem ter tja je prikimal kakšnemu od soprebivalcev, ki so se mu priklanjali, sicer pa je svoj pogled s hudomušnim nasmeškom usmerjal naravnost proti gozdu na drugi strani svetlo modre reke z bisernatim leskom, saj je že od daleč začutil prisotnost nekoga, ki ni bil njegove vrste. Glede na to, da tudi kakšnega pasjega vonja ni bilo moč zaznati, je volkodlake takoj črtal s seznama možnih obiskovalcev, zaradi belega dneva pa tudi vampirji niso prišli v poštev. Ustavil se je sredi poti, ki je že zdavnaj skrenila stran od civilizacije in za kotičke v katere je prihajal je vedel le malokdo. Ozrl se je naokoli, da bi s pogledom zaznal prišleka, a nikjer ni bilo nikogar. V daljavi je počila vejica in odpravil se je naprej, prek mostu na drugo stran reke in kot vedno sledil čutu, ki ga nihče ni znal pojasniti in iskal obiskovalca. Ni ga nameraval nagnati, prej bi rekel da mu je bilo že resno dolgčas in je iskal začasno zabavo – kot če bi psu vrgli kost ali gumijasto igračko, ki bi se je naveličal čez nekaj ur. Res si je šel na živce zaradi svojega plehkega značaja, ki ga je bilo tako lahko zadovoljite. Ko bi le bil bolj zahteven, tako pa je znal biti le nadležen, zatežen in velikokrat užaljen, ponos je bil pač njegov največji zaklad takoj za sivimi krilci na njegovem hrbtu, ki so tudi danes štrlela skozi dobro izdelano zarezo črne srajice, ki jo je imel na sebi. Vendarle je sedaj za hip ujel podobo svetlolaske ob gozdu in se namuznil pri sebi, ko je hitro ugotovil s kom bo imel opravka. Nič ni bilo lepšega od takšnih drobnih spontanih presenečenj, ki so mu polepšala dan, večer in še cel naslednji teden. Sploh če se je šlo za Emily, ki je bila tako rekoč ena njegovih najljubših zabav, četudi jo je videl enkrat na tri mesece – za njiju je bil čas verjetno nepomemben dejavnik, saj se nista kaj dosti starala z izjemo številk v preperelih pergamentnih rojstnih listih, ki sta verjetno razpadla že okrog let 1800, njen pa še kot nekaj stoletij predtem. »Emily, Emily,« je zaklical proti čarovnici z melodičnim glasom, ki so ga imela le krilata bitja in se napotil proti njej. Včasih si je dal še malo pospeška z divjim utripanjem s krili, tokrat pa se mu kot običajno ni dalo. Res je bil navadna, ušiva, lena rit. »Kaboom,« se je zarežal proti svetlolaski, ko se je znašel poleg nje in jo igrivo butnil v ramo. »Tako miniaturna nežna stvarca izgledaš,« je kot vedno zavzdihnil, ko jo je premeril s pogledom. Nista imela kaj dosti skupnih reči, z izjemo ene: oba sta imela oblast in v tem uživala. »Nabiraš rožice? Srčkano...nameravaš splesti še kakšen venček, da se boste potem v Brooklynu igrali hipije ali kaj?« je ošvrknil tisto kar je imela v rokah, več kot presrečen da se je spet spomnil nekaj tako zabavnega in sam sebi polepšal dan. Življenje je res lepo.
avatar
adam huntington
fiary king.

Posts : 19
Join date : 2010-08-29
Age : 24
Location : seelie court, nyc

View user profile

Back to top Go down

Re: skrita pot do gozda

Post  emily grey on Mon Aug 30, 2010 11:44 pm

    Bil je pač eden izmed tistih dni. Ni čisto vedela zakaj se je vsake toliko časa počutila kot da bi sama sebe gledala nekje od zgoraj, kot da bi se počutila… tako drugačno, a danes preprosto ni imela želje da bi se ukvarjala z vsem kar pride z njenim 'imenom'. Danes si je preprosto želela biti Emily, in poležavati na soncu, nekaj kar že dolgo časa ni počela, in če si sodil po njeni svetli koži bi mislil da tega nikoli ni počela. Ležerno se je pretegnila v postelji potem pa nase navlekla preprosto belo oblekico, ki se vsekakor ni skladala z njenimi običajnimi divjimi oblačili in se premerila v ogledalu. Namrščila je nos in priprla oči, kot da bi ji to kaj pomagalo in naslednji trenutek že zrla v svoje dolge svetle lase, brez vijola pramenov, ki so ji do sedaj krasili pričesko. Brez ličil in samo z njenimi pegicami se je sprehodila do podzemne železnice do Staten Islanda. Včasih si je ob takih popoldnevih ustvarila portal in se odpravila kamor je želela, a danes je pač imela… tak dan. Nobene magije, nobenih obveznosti. Izstopila je in brez težav poiskala vhod ki ga je iskala, že naslednjo sekundo pa se je znašla v vilinskem kraljestvu. Morala si je priznati da ji je bilo tukaj neizmerno všeč, in če nebi bila čarovnica bi prostovoljno vsekakor izbrala biti vila. Si se lahko prostovoljno preselil sem? Nje namreč niti malo nebi motilo živeti tu, med vsem tem zelenjem in rožami. Pravzaprav jo je malce spominjalo na Anglijo kakršna je bila ko je bila ona še… mlada. Odvrgla je čevlje in se kar bosonoga odpravila naprej, potem pa le prišla do travnika ki ga je iskala. Nekaj rož, nekaj ur kasneje pa bo bila lepo nazaj na poti v njen ljubljeni sivi Brookyln, ki ga je zdaj klicala dom. Zavrtela se je okrog svoje osi in pustila da ji je veter malce dvignil krilo, potem pa vznak padla med rože in nekaj časa samo ležala tako, vdihavala ta opojni vonj in uživala v spokojnosti popoldneva. Čez nekaj minut, lahko pa tudi ur, čas je tako hitro mineval tu, se je vzdignila nazaj v sedeč položaj in počasi začela zbirati cvetlice ki jih je želela odnesti nazaj ko je ob sebi zaslišala glas, in naslednjo sekundo že uzrla njegov obraz. »Adam!« Je malce presenečeno izjavila, in bila nad tem še bolj presenečena. Nje stvari niso vrgle iz tira, vedno je bila rahlo nasmejana in prifrknjeno zrla v ljudi, a da ga je tako nenadno srečala tu – da to je bilo presenečenje. »Je to neka nova navada ki jo skušaš vpeljati, da tako osebno pozdraviš vsakega prišleka, ali sem jaz posebni primer, vaša visokost?« Je smeje izdavila in se mu z narejeno vljudnostjo napol priklonila in iz ust spustila smeh ob njegovih besedah. »Miniatura? Oh ja, proti temu ne morem veliko pomagati, nedolžna? Vsekakor ne. Pa saj, to že veš.« Se je navihano zasmejala in se naslonila nazaj na svoje roke ko si ga je ogledala. O njem nikoli ni bila gotova, ni vedela kaj naj si misli. Del nje se je počutil neustavljivo pritegnjen k njemu, kot da bi ju vezala neka sila ki je ni prepoznala, vsakič ko se je nasmehnil si je želela samo to, da bi se z rokami zarila v njegove nagajive kodre in ga potegnila nase. Stresla je z glavo, kot da bi želela pregnati misli in si pred njimi postavila mentalno barikado, saj se je dobro zavedala kako zelo… doumljivi so bili vilinci. »Ti še veš ne kako uživamo. Mogoče bi se nam moral kdaj pridružiti, lahko bi ti bilo všeč.« Nagnila je glavo malce postrani kot da bi razmišljala ali bi ga res povabila sabo na hipijevsko srečanje potem pa stegnila dolge svetle noge pred sabo in zadovoljno vzdihnila. »Moram reči da ti prav malce zavidam tole kraljestvo. Upam da te ne moti ker ti bom z njih pobrala malce rož. Sicer pa, saj ni da jih boste tako pogrešali.« Nasmejano se je prevalila na trebuh, se z komolci naslonila na tla in si z rokami podprla glavo pod brado. »Sicer pa, še dobro da sem te srečala. Prihodnji teden prirejam manjšo.. zabavo. In počasi mi je zmanjkalo vaših čudovitih napitkov. Saj veš, tistih vijola ki te spremenijo v podgano? To je res najboljši party trick.« Se je veselo zasmejala ob misli na nevedne ljudi ki so prihajali v njeno skladišče na zabavo in potem naslednjih nekaj ur preživeli kot glodalec. Morala je reči, da je cenila vilinski smisel za humor, vsaj v tem aspektu. »No, povej mi. Kaj točno si počel ves ta čas ko se nisva videla? Čas res beži ko… se ne staraš.« Smeje se je zazrla vanj in skušala ohraniti prazno glavo, kot da bi se bala da bo v trenutku ugotovil kaj točno si želi, in to je bila prednost ki mu je ni želela dati.

tagged: adam smitten
word count: 821
notes; naah, i loved it!^^
avatar
emily grey
high warlock of brooklyn.

Posts : 69
Join date : 2010-08-20
Age : 27
Location : London, UK

View user profile http://secretsandlies.forumotion.net

Back to top Go down

Re: skrita pot do gozda

Post  Sponsored content


Sponsored content


Back to top Go down

Back to top


 
Permissions in this forum:
You cannot reply to topics in this forum