sabriel renna worthell

**sabriel worthell** Sat Aug 28, 2010 11:24 pm

WHO'S GOT THE BODY AND WHO'S GOT THE BRAIN
SABRIEL RENNA WORTHELL
sabriel renna worthell Sabriel

21 (207) ∙ LONDON, UK ∙ VAMPIRE ∙ NINA DOBREV
LET ME TASTE YOUR BLOOD 'CAUSE I'M IN PAIN

Pravzaprav me presenečaš, da upaš stopiti meter do mene ter kar tako, brez da bi se zavedal kaj te lahko doleti sprašuješ o moji preteklosti. In iskreno, če ne bi imela par trenutkov nazaj kosilo (najbrž nočeš vedeti kaj), bi najbrž sedaj prišel na moj meni. Ker kot opozorilo- nisem tip vampirja, ki bi bil prijazen ter iz svoje lastne strahopetnosti in prijaznosti se lepo obnašal do tebe in do ostalih ljudi ali kar koli so ta nemočna bitja ter vam pustila mirno življenje in napadala živali. Preprosto ne. Če sem že ta pošast, ki sem in mi je dano živeti večno, potem bom to izkoristila na najbolj grob način, ki se ga da- nenazadnje tudi mene ni nihče vprašal, če želim biti ta krvoses, ki sem sedaj. Preprosto, brez trohlice človečnosti v sebi me je napadel ter obsodil na to življenje. Res pošteno kaj ne? No, več o temu kasneje, ko pridemo do te teme. Kakorkoli, moje ime je Sabriel Renna Worthell, dvesto sedem let stara vampirka, rojena v Londonu, v bogato in navidez srečno družinico. No oni so pravzaprav bili srečni. Razen mene. Še vedno se spominjam tiste preklete vile, v kateri sem živela. Bili smo bogata družina, z velikim vrtom in bližnim gozdom v neposrednji bližini hiše. Kot malo dekle sem bila prokleto radovedna in glede na to, da so me ne le malokrat zapirali v hišo, glede na to, da sem bila edina hči, med štirimi otroci, sem bila velikokrat sama doma in izhod iz moje sobe je bil pravi raj. Že pri mojih osmih letih so ljudje dobivali občutek, da sem nenavadno odrasla za svoja leta in na neki način so me imeli za čudakinjo. Nikoli nisem bila prijazno dekletce, pač pa sem vse gledala z hladnokrvnim, preračunljivim pogledom, kakor da bi jim brala misli in kljub nelagodju, ki so ga čutili, ko sem tako, iskreno rečeno bulila v njih, nisem umaknila pogleda. Na kratko- bila sem upornica in svojo družino sem vedno spravljala ob živce s svojimi čudaškim vedenjem, ki ni bilo preveč dekliško. Vendar to je bila edina pot, da sem dobila vsaj pogled od njih, vsaj malo trohlico pozornosti. Saj nenazadnje sem kot hčerka bila njim v sramoto, nekaj kar ne bi smelo biti v njihovi družini in tako delala sramoto mojim vljudim, lepim, poštenim in nadvse dobrim trem bratom. Še dan danes se zgrozim ob misli na njih. Ukradli so mi ljubezen družine, samo zato ker so bili moški in starejši. Mene pa je mati tolažila z dejstvom, da bom nekoč tako kot ona, dobra gospodinja. Iskreno, če bi mi sedaj to rekla, bi ji brez sramu pljunila v obraz ter ji dala vedeti, da jaz ne bom nikoli takšna reva kakor ona, ki se je podrejala moškim. Že tako ali tako sem bila v času otroštva popolnoma podrejena očetu in bratom, kateri mi še pogleda niso namenili in bila sem kakor ena od tistih služabnic tam, ne pa njihova sestra in hči. Tako sem se zatekala v gozd v bližini hiše, kjer sem lahko ostala po več dni, pa me niso pogrešali. Nikoli, ko sem prišla domov, mi niso rekli, oh, Sabriel tu si ali da so me iskali ali kaj podobnega. Niti objema nisem bila deležna nikoli v svojem življenju, prav nikoli. Niti predstavljala si nisem kakšen je občutek, ko nekdo ovije roke okoli tebe. Zakaj? Ker mi niso nikoli ponudili trohlice ljubezni. Kar je bilo pa še najhuje- ko sem prišla domov, so me popolnoma ignorirali, obnašali so se kakor, da sem senca na steni, razpadajoča omara ali ohlapna zavesa. Nekateri bi pričakovali, da bom dobila udarec, ker sem izginila, vendar niti tega nisem. Iskreno bi si raje to želela ter tako imela občutek, da obstajam, ne pa da sem le duša, ki blodi po hiši in je nihče ne vidi. Gozd pa je bil... nekako moj dom. Še sedaj se spominjam, ko sem pri šestnajstih letih, po dolgih osmih letih zahajanja v gozd srečala nenavadno bitje. Nikoli ne bi pomislila, da bom to nekoč jaz. Da bom to bitje, nekoč tudi jaz sama. Tam iz teme v gozdu je bloščalo vame, kakor da sem kosilo zanj. Iskreno bi raje videla, da me živega prežveči, kakor da me pusti živeti. Čutila sem njegov pogled, poln zanimanja na meni, kako je nagnil glavo v stran ter me opazoval. Njegova bleda koža se je lesketala v mesečini ter njegove temne oči so bile jasno vidljive. Nekaj me je vabilo k njem, nekaj mi je govorilo, naj se ga ne bojim, čeprav se je videlo, kako nevarnost izžareva iz njega. Bila sem navajena vsega hudega in ravno iz tega razloga, sem pomislila, da se mi huje ne more zgoditi. Naredila sem korak proti njem, medtem ko je bil on v naslednjem trenutku z nadnarano hitrostjo ob meni. Iskreno mi v tistem trenutku ni bilo jasno prav nič, vem le da je stal pred mano, visok, temnolas moški, z potezami, katere niso bile podobne človeku. Čutila sem njegovo hladno sapo na meni ter njegovo ledeno hladno kožo na njegovi roki, katera je zdrsnila po mojem licu. Nisem vedela kaj naj si mislim, kaj naj počnem, le gledala sem vanj polna zanimanja. Čeprav nisem vedela o njem nič, popolnoma nič, razen kako izgleda mi je bil všeč. Privlačil me je na svoj način in kljub temu, da je bil popolnoma čudaški tujec mi je bil všeč. Nisem vedela, kaj naj pričakujem od njega, ko je njegova roka odmaknila moje dolge rjave lase iz vrata ter v naslednjem trenutku sem že čutila njegovo sapo. Nisem vedela kaj naj pričakujem. Vendar ni bil ugriz, bil je poljub. Ni bil še čas za tisto moro, ki sem jo doživela pet let kasneje. V tistem trenutku sem bila popolnoma prikovana na tlo, stala sem, kakor bi me vdrl v zemljo, le gledala vanj in se topila na mestu zaradi njegove lepote. Nato pa je izginil. V noč in ni ga bilo več ob meni, bil je nekje daleč stran, o njem pa ne duha ne sluha. Presenečeno sem zamežikala v noč, ko sem ugotovila, da sem sama. Vendar seveda, jaz ne bi bila Sabriel, če ne bi bila tako vztrajna kot sem bila. Sedla sem ob drevo tam kjer me je pustil ter glavo položila na kolena, stinjena ob sebi. Čakala sem nanj, cel naslednji dan, ko ga ni bilo od nikoder. V glavi so se mi porajala vprašanja, kdo je, kaj hoče in še sto drugih. Bila sem lačna, žejna, tam sredi gozda, vendar nisem hotela iti stran. Bala sem se možnosti, da bo prišel mimo, jaz ga bom pa prezrla. Ko je padla noč, sem čutila, kako se je priplazil za hrbet. Z neverjetno hitrim gibom sem se obrnila ter ga zagledala. Še vedno je bil tam, tako lep kakor včeraj, če ne še lepši. Dvignila sem se na noge ter se z bežnim nasmehom zazrla vanj. Takrat je prvič spregovoril. Imela sem občutek, kakor da govori angel in mislila sem, da mi bo spodletel tla pod nogami. Dominic. Dominic Turner. Ko je izgovoril svoje ime in priimek, sem imela občutek, da je to najlepša stvar na svetu, ki obstaja. Minil je večer in iskreno sploh nisem imela občutka, da nisem nič spala. Samo, da je bil on tu, pa je bilo je redu, z njem je bilo vse popolno. Tako sem se naučila, da sem k družini hodila po hrano, oziroma sem jo že kradla, glede na to, da so popolnoma pozabili name, ter si jo spravljala v kotičku v gozdu. Dan je bil zame človeška noč, saj sem takrat vedno spala, ponoči sem pa živela. Z njem. Z leti sem spoznala kaj je in mu zaupala čisto vse o sebi, kakšna je moja življenska zgodba in še tisoč drugih stvari. Nakar, mi je pri mojih enaindvajsetih letih ponudil rešitev. Rešitev bolečine, manjvrednosti in ostalih tegob, ki sem jih čutila. Popoloma zaslepnjena od ljubezni do njega, sem pristala. Še danes se spomnim tistih bleščeče belih zob v mesečini, ki so se nato zapičili v moj vrat. Ves vrat me je za trenutek prokleto zapekel, nato sem pa slišala, kako je pil mojo kri. Nehala sem se upirati ter prepustila, da je iz mene izpil toliko krvi kot je potreboval. Bilo je kakor... da bi bila v raju. Čeprav sem se zavedala, da umiral, nisem hotela da neha. Nikoli. Vendar, ko se je enkrat končalo ter si je iz ustnic odstranil mojo kri, se je stvar spremenila. Videla sem, kako si je povzročil rano na roki ter povzročil, da mu je tekla kri. Presenečeno sem se zazrla vanj, vendar vodila me je želja ter brez besed, sem svoje človeške zobe zapičila v njegovo bledo kožo ter sesala njegovo kri. Čutila sem njegov nasmeh, ko me je opazoval, čeprav ga nisem videla, sem vedela, da je nasmejan. Vendar pa se je potem vse končalo, zaprla sem oči, zaspala. Nič mi ni bilo jasno. Od takrat se ne spomnim ničesar več. Vem le, da sem se kasneje zbudila nekaj metrov pod zemljo. Ni mi bilo jasno nič, bilo je prokleto neodobno, med ščurki in hrošči, pokrita z hladno zemljo. Čutila sem, kako mi črna prst prekriva usta in celoten obraz in tako sem brez obotavljanja začela kopati po površju, odstranjevati, vsako oviro pod zemljo, dokler nisem prišla na površje. Še zavedala se nisem kje sem, ko je je prijel za roko ter pomagal vstati. Takrat mi je postalo jasno. Ugotovila kdo sem. Nisem bila več stara Sabriel, pač pa otrok teme, nekaj popolnoma drugega. Nisem bila več plašna osebnost, pač pa vzvišena, svoje glava, tista, ki ima vedno prav in nikoli ne odneha. Tista, ki je prokleto natančna pri stvareh, ki jih počne in ni nikomor podrejena, pač pa da ima ona oblast nad drugimi. Na kratko- postala sem popolnoma nekaj drugega. Minevala so leta, ko sva z Dominicom živela skupaj, v popolni temi, pred soncem. Dokler naju iz ničle ni našel lovec. Še sedaj se spomnil, kako ga je brez milosti zabodel med spanjem. Nič mi ni bilo jasno, vedela sem le, da je mrtev. On. Dominic. Nisem mogla verjeti, nisem hotela verjeti, da ga ni več. Takrat sem prejokala noči in noči ob njegovem truplu, dokler se nisem zagnala za lovcem ter ga hladnokrvno pokončala, na najbolj krut način, ki se je dal- samo zato ker mi je ubil tisto kar sem imela najraje. Na koncu so na moj meni prišli celo moji bratje in iskreno bila sem srečna, da sem uničila staršem življenje, tako kot so ga oni meni. Edino to so si zaslužili. Jaz pa sem, popolnoma sama, odšla iz Londona, kjer so ostali te boleči spomini v New York. Še spominjam se ne, kdaj sem odšla, vem le, da tu živim sedaj že prokleto dolgo. Popolnoma neodvisna od drugih, lahko se prosto sprehajam po soncu, ker sem ubila tistega prekletega kretena, ki je pokončal Dominica. Tako sem se naučila živeti sama, vendar še vedno, ko pride kdo v mojo družbo hočem oblast. Ne vem zakaj. Najbrž zato, ker je v mladosti nisem imela. No ja, jo bom imela pa sedaj če bo treba.

YOU ARE THE ONE THAT I DESIRE
SHE! ∙ A LOT ∙ 4 ∙ PM IS OKEY
YOU ARE THE DARK, I'M THE VAMPIRE

**emily grey** Sun Aug 29, 2010 10:57 am

res čudovit, čudovit opisek.^^
odpri si svojo sobo in začni pisat (:

Vampirji 6/10
Volkodlaki 9/10
Warlocki 7/10
Fair Folk 10/10
Shadowhunters 10/10

sabriel renna worthell

sabriel renna worthell

Re: sabriel renna worthell