sebastian ethan stone

Go down

sebastian ethan stone

Post  sebastian stone on Sat Aug 21, 2010 9:05 pm

WHO'S GOT THE BODY AND WHO'S GOT THE BRAIN
SEBASTIAN ETHAN STONE

23 (321) ∙ LONDON, UK ∙ VAMPIR ∙ IAN SOMERHALDER
LET ME TASTE YOUR BLOOD 'CAUSE I'M IN PAIN

Sebastian Ethan Stone. Mogoče v teh modernih časih moje ime ne pove kaj dosti, toda nekoč je priimek Stone izžareval moč, eleganco in ekstremno visok položaj. Govorim ti nekaj čez tristo let nazaj, sam se tega verjetno sploh spomniš ne, ampak tisti časi niso bili niti približno podobnim današnjim, kar pa sicer verjetno veš iz zgodovinskih učbenikov, ki si jih bil primoran prebrati, jaz sem pa tisto obdobje preživel. Torej, moji starši niso bili ravno liberalni, kvečjemu konservativni in za današnje standarde izredno strogi. Že od samega rojstva sem imel izbrano vse, od šol katere bom obiskoval, čeprav takrat se nisi ravno mogel veliko odločati kot danes, do kariere, ki mi bo določila celo moje življenje enkrat, ko odrastem. Po kosilu se nisem šel igrati s sovrstniki na vrtove okoli dvorca, prav tako nisem mogel tekati gor in dol po bližnjemu gozdu kot so to počele hčere in sinovi naših uslužbencev, kot dedič in del družine Stone sem moral skrbeti za svoj ugled, kar je pomenilo dolge ure konstantnega učenja o naših prednikih, poznal sem vse kar je bilo takrat zapisanega, prebral sem čez sto knjig in to je bil šele začetek, namreč bilo je pomembno, da sem izobražen, drugače bi lahko bil isti kot katerikoli drugi otrok, ki se je sprehajal po širnemu svetu, vsaj tako so to opravičevali moji starši. Moja mati me ni nikoli, niti enkrat, stisnila v tesen objem, kot je bilo za pričakovati od nekoga, ki ti je podaril življenje, oče mi ni niti enkrat naklonil ene besede, ki bi izzvenela vsaj koliko toliko ljubezniva. Pravzaprav sta mi pa ves čas govorila, da to vse počneta zame, da jima bom enkrat hvaležen, četudi se mi takrat ni zdelo tako, ampak iskreno, niti zdaj jima nisem kaj prida hvaležen za to kar sta naredila, saj jima ni bilo toliko mar zame, kot jima je bilo do tega, da jima ne bi uničil ugleda, ter bi se lahko z mano hvalila pred svojimi bogatimi prijatelji, s katerimi so se pogovarjali na tistih blazno dolgočasnih plesih, ki so se takrat vrstili eden za drugim. Da, prav vsakega od teh plesov sem se moral tudi sam udeležiti, oblečen v najbolj absurdna oblačila, ki mi še takrat niso bila všeč, četudi naj bi bila povsem spodobna in elegantna, sam sem se veliko raje videl v čemu veliko bolj udobnemu kot so bili tisti pretesni čevlji, in ozka bela srajca, ki se mi ni prav nič preveč lepo podala. Toda kljub temu, kaj pa mi je kot trinajstletnemu otroku preostalo drugega kot pa da ustrežem vsem možnim željam svojih staršev, ki sta mi obljubljala vse mogoče reči, od novih oblačil pa vse tja do svojega lastnega konja. Vseeno pa se nisem počutil nič srečnejšega, ko so na dvor pripeljali svetlo rjavega žrebca, z bujno grivo in mišičastimi nogami, bil sem takoj prepričan, da je tudi zelo dober tekač na kratke proge, ampak čez teden dni sem nanj že pozabil in oče ga je prodal nekemu kmetu za veliko manj denarja kot je sam zanj odštel. Moje življenje je bilo monotono, nikoli se ni nič kaj preveč drastičnega spremenilo, kot da bi vsak dan poslušal ene in iste besede, gledal ene in iste obraze in počel ene in iste stvari. Dnevi so minevali, tedni so minevali in vedno hitreje so minevala tudi leta, dokler nisem napolnil triindvajset let, takrat se je v meni nekaj spremenilo in še danes ne vem dobro kaj mi je potrebovalo toliko časa, da sem to razumel in tudi sprejel. Bilo je nekaj dni po mojemu rojstnemu dnevu, ki je potekal natanko isto kot rojstni dan leto poprej. Sprehajal sem se po ulicah Londona, mimo mene se je vsake toliko pripeljala kaka kočija, takrat tudi te namreč niso bile najbolj pogoste, sem in tja sem tudi srečal znan obraz in ga povsem vljudno pozdravil, moje misli pa so bile to noč nemirne in razburkane. Celo moje življenje sem bil učen in ubogljiv, moja starša sta bila ves čas ponosna name in niti enkrat nisem storil ničesar kar bi lahko onesrečilo njiju dva, meni sta pomenila vse, četudi sem nekje globoko v sebi vedel, da sem jaz njima le nekaj s čimer se lahko sem in tja pohvalita svoji visoki družbi. To noč pa, vsaj za tisti trenutek, na stvari nisem gledal več z enakimi očmi in šele takrat, ko sem si dovolil, da sem resnično spregledal, sem ugotovil, da moji starši niso vredni občudovanja, ki so ga bili ves čas deležni z moje strani in prav tako sem vedel, da moram nekaj storiti glede tega in zato sem zbežal. Tiste noči, bilo je nekje v sredini septembra, se nisem vrnil domov, temveč sem nadaljeval s hojo po temnih ulicah Londona, opazoval sem luči, ki so bili še ponekod prižgane, mimo mene pa ni šel več nihče, saj je bila prepozna ura in vsak, ki je vedel kaj je dobro zanj, se je raje zaklenil v svojo hišo in se prepustil globokemu spancu. Nisem razmišljal o nevarnostih, ki bi se lahko skrivale izza naslednjega vogala, končno sem bil svoboden in občutek je bil nepopisen, za nekoga, ki prave svobode ni nikoli doživel je bilo to nekaj najlepšega česar je lahko deležen v življenju. Hodil sem in hodil, dokler naenkrat nisem več prepoznal hiš, ki so me obkrožale, ulice so mi bile popolna neznanka in nisem več vedel v katero smer moram nadaljevati, ustavil sem se. Res da sem imel triindvajset let, ampak o življenju sem vedel bore malo, če sem popolnoma iskren razen tistega, kar je bilo zapisanega v knjigah, o življenju nisem imel blagega pojma. Ko sem tako sam, oziroma celo bolje osamljen, stal sredi ulice, ki je bila v popolnosti ovita v temo, razen blede luči, ki je osvetljevala majhen kos ulice pred cerkvijo, sem si le zaželel biti v svoji domači postelji, se skriti pod odejo in iz sosednje sobe zaslišati glas moje matere, ali mogoče tudi koga od uslužbencev, bilo mi je vseeno. Delček mene je upal, da če se bom le malo potrudil, se bom zbudil sredi moje sobe, na udobni postelji, ampak ne glede na to kako zelo sem se trudil, je bilo vse zaman. Resničnost je bila zdaj in tukaj, bil sem popolnoma osamljen sredi sveta, ki ga ne poznam in se mi je zdel neverjetno grozljiv, kot bi se znašel v eni tistih groznih zgodb, ki so jih starši pripovedovali otrokom, da so se izogibali tujcem in so se držali bližje svojih domov. Vseeno pa sem bil dovolj star, da sem dobro vedel, da so bile tiste zgodbe le izmišljene s strani naših staršev, oziroma njihovih staršev, ampak saj vse skupaj ni bilo pomembno, strah se je vseeno naselil pod mojo kožo in dobro sem vedel, da me ne bo zlahka zapustil. S nekaj kančka zdrave pameti kar mi je je ostalo, sem si našel začasno zaklonišče, v nekem manjšem parku na eni klopci, ki mi je delovala dokaj umirjena in okolica je bila dovolj čista, da sem bil prepričan, da se ne bodo okoli potikali nepridipravi. Torbo, ki sem si jo bil že doma takrat pripravil in sem jo ves čas nosil na hrbtu, sem položil na tla ob klopci, sam pa sem se udobno namestil in skušal zaspati, ampak brez učinka. Spanec se mi ni kaj preveč približal, moje oči so bile na široko odprte in z ušesi sem skušal zaznati še najmanjši zvok, ki bi me lahko opozoril na tujce. Pa še kako prav sem imel, da nisem zaspal, saj ni minila cela ura, ko sem v temi lahko zagledal obris neznane postave, že od daleč je delovala elegantna in prisegel bi, da je bila ženska, in šele ko se je približala sem ugotovil, da je bila pravzaprav res ženska in to še prekleto privlačna za povrh. Bila je manjše, toda kljub temu izredno suhe postave, njene oči so bile temne, ali se mi je tako zdelo le zaradi noči, njeni lasje pa kostanjeve barve, bila je ena najbolj privlačnih žensk, kar sem jih bil kdaj videl. Brez, da bi me karkoli vprašal je sedla zraven mene, sem in tja sem lahko na sebi začutil njen pogled ampak si je nisem upal pogledati nazaj in čeprav sem vedel, da bi moral zbežati daleč stran in se ne ozirati, se nisem mogel pripraviti do tega, da bi vstal s klopce in se premaknil. Naposled sem le zbral dovolj poguma, da sem obrnil glavo v njeno smer in se tako zazrl v njene temne oči, ki so bile uperjene vame in sem v njih lahko čutil nevarnost, ki me je čakala, ampak sem vseeno nepremično strmel vanjo in na mojih ustnicah se je izrisal zadovoljen nasmešek. Še preden bi se pa lahko zavedel, pa sem na svojemu vratu lahko začutil njene ustnice, njen jezik s katerim je okusila mojo kožo in trenutek zatem tudi hladne in predvsem ostre zobe, s katerimi je z nenaravno silo predrla kožo, ki je ločevala njene ustnice od moje človeške krvi. Občutek je bil neverjeten, nikoli v življenju si nisem mogel predstavljati, da je lahko takšna bolečina na nek svoj način tako zelo prijetna, in četudi sem se lahko zavedal, da bi mi lahko izpila vso kri in me pustila umreti, nikakor nisem hotel, da preneha, ampak naposled vseeno je. Ko si je oblizala še zadnje kapljice krvi z ustnic, se mi je nasmehnila, rekla pa ni prav ničesar. Še vedno brez besed, se je ugriznila v roko in mi na ustnice kapnila nekaj svoje krvi, jaz pa sem brez ugovarjanj izpil tisto kar mi je bilo ponujeno. Naslednje česar se spomnim je, ko sem se zbudil, toda nisem bil v udobni postelji ampak okoli mene je mrgolelo pajkov in ostalih ščurkov, takrat sem šele ugotovil, da sem verjetno zakopan globoko pod zemljo, v ustih sem imel grenek okus po koščkih zemlje in instinktivno sem začel kopati proti površju. Čutil sem bolečino, toda vseeno nisem mogel odnehati, nekaj v meni je hotelo, da preživim in zato sem kopal dalje, dokler nisem prišel do zraka, ki je napolnil moja pljuča. Bila je tema, toda vseeno sem bil prepričan, da ni več isti dan. Nisem vedel kje sem, okoli mene ni bilo ničesar, razen nje. V daljavi sem jo hitro zagledal, kot da bi čakala name. V sebi sem čutil, da nisem več Sebastian Ethan Stone, vsaj ne tisti, ki so ga poznali moji starši, prav tako pa sem občutil nekakšno žejo, ali lakoto, nisem prepričan kako bi to lahko opisal, toda potreboval sem kri, da, kri je bila tisto kar si je moje telo želelo in pravzaprav potrebovalo. Katherine, kot sem kasneje le ugotovil, da je ime prekrasni rjavolaski, ki mi je podarila nesmrtnost in me spremenila v to kar sem danes, mi je obrazložila vse skupaj in od tistega trenutka dalje sva hodila skupaj po svetu, bila sva ljubimca in prijatelja, če sta to sploh bili pravi besedi za opisati najino razmerje. Minevala so leta, desetletja tudi, in tako sem enkrat spoznal tudi prekrasno Hanno, bila je ženska, ki s svojim življenjem ni bila zadovoljna in četudi ona tega ni vedela, sem se jasno videl v njej, ravno zato sem ji podaril ta dar nesmrtnosti, kot ga je meni nekoč Katherine in čutil sem, da mi bo hvaležna, če jo kdaj znova srečam, toda za oba je bilo bolje, da sem nadaljeval mojo pot s Katherine, ter jo pustil samo, da spozna in uživa življenje. Še ena ženska, ki je precej vplivala na moje življenje je bila pravzaprav prikupna svetlolasa čarovnica. Emily, prekrasna mala Emily, na katero sem se navezal veliko bolj kot bi se lahko, morala bi biti le lutka, njena dolžnost je bila le, da mi je tiste noči priskrbela angelsko kri in nič več, toda kljub temu sem jo ljubil, bolj kot bi smel in zato sem moral zbežati, čim dlje stran, dokler me pot ni prinesla sem v New York, prekrasen New York, v kateremu sva s Katherine zaenkrat našla dom.

YOU ARE THE ONE THAT I DESIRE
FRANCO ∙ 20 ∙ PET LET ∙ ZS, TUMBLR OR FORMSPRING
YOU ARE THE DARK, I'M THE VAMPIRE

avatar
sebastian stone
vampire.

Posts : 25
Join date : 2010-08-21
Age : 28
Location : London, UK

View user profile

Back to top Go down

Re: sebastian ethan stone

Post  emily grey on Sat Aug 28, 2010 6:27 pm

    oh, wow. saj itak veš sam da je opisek neverjeten^^
    seveda si sprejet, šibej si odpret sobico in pisat (:

    Vampirji 9/10
avatar
emily grey
high warlock of brooklyn.

Posts : 69
Join date : 2010-08-20
Age : 27
Location : London, UK

View user profile http://secretsandlies.forumotion.net

Back to top Go down

Back to top

- Similar topics

 
Permissions in this forum:
You cannot reply to topics in this forum