autumn grace parker

**autumn parker** Tue Aug 31, 2010 9:37 pm

WHO'S GOT THE BODY AND WHO'S GOT THE BRAIN
AUTUMN GRACE PARKER
autumn grace parker Isabell11

19 ∙ LONDON, UK ∙ WARLOCKS ∙ ISABEL LUCAS
LET ME TASTE YOUR BLOOD 'CAUSE I'M IN PAIN

»Želim si, da bi bilo moje življenje tako preprosto, da bi vam lahko lepo povedala nekaj običajnih stavkov o sebi in že bi imeli neko sliko glede tega kdo sem. Pravzaprav bi lahko to kljub vsemu storila. Začela nakladati kako popolno je moje življenje in podobno sranje. Težava je samo ena - lagala bi. In to na veliko. Tolažim pa se s tem, da nihče nima popolnega življenja. Nekateri se tako morda pretvarjajo, a za vso tisto fasado se nahaja kruta realnost. Mene pa ni strah povedati kakšno je moje življenje dejansko bilo. Ne vem kje sem se rodila, ker se je vso moje otroštvo odvijalo v zanikrni sirotišnici, nekje v centru Londona. Na njihov prag me je prinesla ženska, ki je bila baje vsa pretepena, razcapana in umazana. Ni hotela ostati in ni pustila, da bi ji kdorkoli iz sirotišnice pomagal. Rekla je samo, da si želi, da bi bilo deklici ime Autumn in nato je izginila v noč prav tako nenadno kot je tudi prišla. Želim si misliti, da me je imela rada. Želim si misliti, da je bila res prisiljena v to, da me je dala proč. Vendar pa tega nikoli ne bom vedela in vse kar mi je ostalo je upanje, da morda le nisem bila vedno nezaželena. Sicer pa sem torej v sirotišnici preživela vso svoje otroštvo. Zagotovo vas zanima kako je bilo, ne? Ne ravno rožnato, a tako pač je. Delavke so se trudile biti do vseh prijazne, a tu in tam si naletel tudi na kake, ki so bile veliko bolj nepotrpežljive z otroki in kar hitro so ti kako primazale. Jaz sem bila vedno drobna deklica, ki je vse dneve rada sanjarila in je velikokrat preslišala prav vse ostale. Zato si lahko predstavljate, da sem bila velikokrat v težavah. Tudi drugi otroci me niso marali. Zdela sem se jim čudna, ko sem samo brala, risala in sanjarila v kakem kotu ali pa opazovala zvezde in listje, ki se je vrtinčilo v vetru. Nisem se znala postaviti zase in tako sem bila velikokrat tudi čisto plava. Sploh kaki starejši otroci so si vedno mislili, da mi morejo pokazati kaj mi gre. Sama pa sem to tiho prenašala in nato spet odplavala v svoj sanjski svet, ki je bil toliko boljši od realnega. Skozi odraščanje sem si želela le ene stvari - oditi proč od tistega kraja. Niso mi bile všeč majhne sobice, ki so bila zatohle in hladne. Nisem imela rada ostalih otrok, ki so imeli tako veselje spravljati name in predvsem nisem imela rada občutka, da tja ne spadam, da sem na svetu čisto sama. Nekega večera pri mojih šestnajstih letih se je name želela spraviti leto starejša skupinica fantov in tokrat sem v njihovih rokah videla velike palice, ki jih prav gotovo niso mislili miroljubno uporabiti. Bilo me je tako strah, ko so me zunaj stisnili v nek kot in me obkrožili, medtem ko je name počasi padal dež. V tistem trenutku sem do njih čutila takšno jezo, ki se je mešala z neznanskim strahom... in takrat se je zgodilo. Palice v njihovih rokah so kar naenkrat začele goreti in tudi, ko je nanje nenehno padal dež, niso nehale goreti v veličastni barvi. Prestrašili so se, skorajda bolj kot jaz in imela sem samo nekaj sekund, da sem razmislila kaj bom storila. Pobegnila sem na ulico z novimi sposobnostmi, ki jim nikakor nisem bila kos. Kaj storiti, ko se naenkrat čisto sam znajdeš v velikanskem svetu, ki ti je popolna neznanka in to že pri šestnajstih. Sama sem se vsa tresoča zavlekla v nek pub, ki je bil skorajda prazen, a tu in tam so sedeli moški, ki so me presenečeno gledali, a na njihovih obrazih je bil otudi neko poželenje, ki ga do tedaj nisem poznala. Šele takrat pa sem se zavedala svoje pojave - premočene majčke, ki se mi je v tistem trenutku že čisto lepila na telo, umazanega krilca, ki je bilo edino, ki sem ga dobila v sirotišnici in velike, prestrašene oči. Nek pijan bedak si je mislil, da me bo lahko hitro izkoristil in z roko me je zvlekel na ulico, kjer me je začel na silo poljubljati. Upirala sem se ter poskušala spet izvesti to kar mi je uspelo prej, a ni delovalo kar tako. Mislila sem že, da je z mano konec, ko sem za sabo zaslišala odločen glas. Le ta je zahteval naj me možakar v trenutku izpusti, a ta ni imel takega namena. Sploh pa ne, ko je zagledal, da je njegov izzivalec le nekaj let starejši od mene. Samo zasmejal se je ter mu zabičal naj ne išče težav, a moj rešitelj ni odnehal. Zgodilo se je nekaj prav tako nenavadnega kot še poprej meni tistega dneva. Bilo je kot, da bi neznance naenkrat roke zapekle, ko se me je dotikal in ves prestrašen je pogledoval od enega proti drugemu. Temnolasec, ki me je prej rešil pa mu je zabičal naj gre proč preden bo prepozno in to je tudi res storil. Sama sem bila od vseh dogodkov čisto pretresena in zmedena, a obenem tudi radovedna. Kako je to storil? Kako sem lahko tisto storila jaz? Sva kako povezana? Imela sem na tisoče vprašanj, a bolj od tega sem bila tudi prestrašena, ker nisem imela kraja za prespati. Tisti enak temnolasec mi je ponudil, da me odpelje domov ter na vsa moja vprašanja, ki so se mi naenkrat kar izsula iz ust, samo zamahnil z roko, češ to pride na vrsto jutri. Zjutraj sem se zbudila prepričana, da so bile vse samo sanje. A vendarle sem ležala na tujem kavču in opazoval me je prav tisti neznanec, ki me je včeraj rešil. On mi je kasneje tudi povedal vse o svetu, ki ga do tedaj nisem poznala. O čarovnikih, volkodlakih, vampirjih, demonih in vseh ostalih bitjih, ki so se slišala tako grozljivo, a obenem sem bila nad vsem tudi presunjena. Verjela sem mu, ker je bilo v njegovem glasu nekaj takega, da si mu preprosto moral zaupati in poleg tega sem imela že tudi sama izkušnjo s čarovnijo. Vendar pa mi temnolasec nikoli ni povedal svojega imena, čeprav za to še vedno nisem vedela razloga. V tistih letih pa je kljub temu postal moj učitelj, prijatelj in ljubimec. Z njim sem izgubila nedolžnost in imela sem ga zares rada, prvič v življenju sem se počutila srečno. Pa tudi to je minilo. Nekega jutra sem se prebudila in njega ni več bilo nikjer. Verjetno nikoli ne bom izvedela kam je odšel ali še manj zakaj, vedno pa bo imel v mojem srcu poseben prostor. Sama sem bila takrat že dovolj samostojna, da sem se odločila za nov korak in tako odšla študirat slikanje in fotografijo v New York. Tukaj sem še sedaj, spoznavam razsežnosti svojih zmožnosti in se trudim naučiti čim več. Še vedno pa sem kljub svoji večji samozavesti, ki jo sedaj premorem, v sebi še vedno tista tiha deklica, ki včasih rada sede na okensko polico in strmi v nočno nebo.«

YOU ARE THE ONE THAT I DESIRE
ANA ∙ 15 ∙ DOBRO LETO ∙ ZS
YOU ARE THE DARK, I'M THE VAMPIRE

**katherine james** Tue Aug 31, 2010 10:08 pm

lep opisek :3 kr odpri si stanovanje v warlock den nekje in lahko pišeš Wink

autumn grace parker

autumn grace parker

Re: autumn grace parker