aidan ethan cooper

Go down

aidan ethan cooper

Post  aidan cooper on Sun Aug 22, 2010 2:09 am

WHO'S GOT THE BODY AND WHO'S GOT THE BRAIN
AIDAN ETHAN COOPER

22 LET ∙ DUBLIN, IRELAND ∙ WEREWOLF ∙ ADRIEN BRUNIER
LET ME TASTE YOUR BLOOD 'CAUSE I'M IN PAIN

Že od nekdaj sem sovražil to vprašanje. Povej nekaj o sebi. Kako naj vam povem 'nekaj' o sebi. Ali z vami delim vse, ali pa nič, ne morem vam prikazati nek delček mene in upati da me boste razumeli in videli kdo v resnici sem. Kje torej začeti? Dobro, na začetku. Ime mi je Aidan Ethan Cooper, ime ki izhaja iz naše družine že skozi več rodov. Rojen in vzgojen v Dublinu, vedno sem bil pravi mestni deček. Ulica je bila moj dom, tam smo vedno zahajali s prijatelji in se pretvarjali da smo neki hudi cestni fantje, čeprav smo vsi imeli lepo urejene domove in toplo večerjo ob koncu dneva. A taki so bili pač naši mladostni trenutki, ko smo zahajali iz puba v pub, z ponarejenimi izkaznicami popili pivo preveč, se dobili z dekleti in mislili da nam bo kaj uspelo. Mislim da sem res užival v življenju. Takrat se tega nisem zavedal, ampak kdo pa se? Šele ko ugotoviš kaj točno si imel, ugotoviš kaj vse si izgubil. Moja mama in oče imata v lasti svojo gostilno, ki je pravzaprav tudi restavracija in penzion, v katerem sem do svojega šestnajstega leta tudi delal. Spomnim se kako mi je včasih najedalo to, da sem moral stražiti v recepciji ob petkih zvečer, ko so prijatelji brezskrbno pohajali po ulicah in zganjali neumnosti. Tak sem vedno bil – čredni nagon. Nebi ravno rekel da sem bil rojen za vodjo, vedno sem raje sledil. Pa ne, da nimam lastne pameti ali kaj podobnega, popolnoma sem zmožen misliti sam zase. A to, da sem nečemu pripadal, da sem imel prijatelje, se počutil sprejeta, to. To je bil tisti najboljši občutek po katerem sem vedno hrepenel. Kakorkoli že, bil je precej deževen petek, starša sta bila na oddihu in mi prvič v vseh šestnajstih letih zaupala penzion in restavracijo. Seveda sem bil v njej sam, ura je bila več kot enajst zvečer in v takem vremenu seveda ne bomo imeli gosta. Zleknjen na stolu z moj izvodom Varuha v rži v rokah, ko je z dežja skozi vrata pritekla, prav gotovo ena najlepših žensk kar sem jih videl. To ne govorim samo zato, ker sem bil pač nedozorel najstnik, ki je vedno rad gledal za dekleti, resnično mislim, da je bila najlepša ženska kar sem jih videl. Ogromne temne oči in rjavi od dežja premočeni lasje, svetel obraz, bila je… angelska. Opravičujoče mi je razložila da so s prijatelji na obisku na Irskem a jih je nekje po tretjem baru izgubila in zdaj išče prenočišče za eno noč. Brez oklevanja sem ji ponudil eno izmed sob, in ko se je po petnajstih minutah vrnila nazaj k meni v recepcijo, urejena in očiščena, sem vedel da moje življenje od takrat naprej ne bo več isto. Bila je več kot le zapeljiva, popolnoma me je očarala, nisem vedel ali bom lahko preživel brez nje ko odide iz mojega življenja, in ko me je peljala nazaj v zgornje nadstropje v sobo bi moral vedeti. A takrat je bilo prepozno, če bi mi rekla naj si odrežem glavo, bi si jo zanjo, kljub temu da sem vedel le njeno ime. Anna. Kasneje sva z roko v roki odšla a sprehod v goščavo za našo hišo, kar bosonoga in pred majhno jaso me je počasi ustavila in mi zašepetala na uho, da mi hoče pokazati kdo res je. Zaprepadeno sem jo opazoval ko se je kar pred mano slekla, potem pa gola stekla nekaj korakov in sredi koraka izginila, namesto nje pa je pred mano stal volk, z enako barvo kožuha kot njeni lasje. Če nebi videl njenih oči, teh ogromnih velikih oči ki sem jih takrat že tako ljubil, bi mislil da sem si vse skupaj domišljal, ko mu je kasneje razložila da je pravzaprav volkodlak, da je to že od svojega osmega leta starosti, ko je ponesreči zakorakala v gozd ob polni luni. Zdaj je že dovolj izurjena in se lahko po mili volji spreminja v svojo živalsko obliko, zraven pa potuje po svetu. Ne spomnim se niti dobro kdo je predlagal, ali sem se ponudil kar sam, ali me je v to prepričala ona, a vedel sem. To je oseba s katero želim preživeti do konca svojih dni, želel sem ji pripadati in ona meni. Staršem sem napisal pismo, brez da bi dvakrat pomislil odšel, pustil za sabo vse moje prijatelje, izobrazbo, celotno življenje za njo. In ni mi bilo žal. Ona me je spremenila v volkodlaka, ona je bila zraven ko sem se prvič spremenil vanj, ob polni luni in mi pomagala da sem ostal zbran, človeški, da sem ostal jaz. Štiri leta sva potovala po svetu, videla vse kar je za videti, in nista potrebovala ničesar razen naju. Samo jaz in ona, Aidan in Anna. Priimki, preteklost, kdo sva bila nič ni obstajalo. Takrat sem šele resnično postajal tisti jaz, takrat sem ugotovil zakaj me običajni poklici nikoli niso privlačili – zakaj si nisem želel biti zdravnik ali odvetnik. Ne, narejen sem bil da sem tu in ljubim njo. Mislim da sva bila nekje v Južni Ameriki, niti se ne spomnim kdaj točno – točen čas in države so kar spolzele mimo mene. Uživala sva na plaži ko sem čutil kako se je napela, kako so njeni živalski čuti skočili naprej in ostro je obrnila glavo. Seveda, bila je bolj izkušena, bolj izurjena, in zaščitniško je stopila pred mene ko se nama je približal neznan moški. Njegov vonj je bil nenavaden, nekaj kar še nikoli nisem zavohal, in kar me je najbolj presenetilo – njegovo srce ni bilo. Šele takrat sem ugotovil, da sem se prvič srečal iz oči v oči z vampirjem, in čeprav tega takrat nisem razumel, najinim smrtnim sovražnikom. Ni trajalo dolgo preden je Anna izgubila svoj temperament in zgroženo sem opazoval, kako jo je vampir, pred mojimi očmi pokončal. Groza, strah, obup me je popolnoma ohromil in šele ko sem njegovo mrtvo truplo držal med rokami, ko se njegova glava ni več dotikala njegovega telesa, sem se zavedal kaj sem storil. Naslednje leto je zelo megleno, vsega se niti ne spomnim dobro. Star sem bil dvajset let, in ko sem pogledal nazaj na štiri leta mojega življenja so se odvila pred mano kot da se je vse zgodilo v enem tednu. Šele takrat sem se zavedel, da sem resnično v sebi imel demonsko kri, da resnično nisem več normalen. Moje življenje sem zapravil za ljubezen mojega življenja, ki sem jo tako hitro izgubil. Nezainteresiran sem hodil naokrog, iskal boje z vampirji ki sem jih od dna duše sovražil, počel neumnosti po celi Južni Ameriki dokler nisem pred dobrim letom končno prišel v New York. V trenutku sem želel iskati težave, izzival vse okrog sebe, dokler me ni moj trop vzel medse. Naučili so me živeti z mojo krivdo, žalovanjem in strtim srcem, in naučili da sem še vedno lahko popolnoma normalna oseba. Odpotoval sem nazaj na Irsko, se pobotal s starši potem pa vrnil nazaj k edini pravi družini ki sem jo res poznal. Zdaj so bili oni vse kar sem imel. Edina stvar ki me je držala pokonci je bilo to žgoče sovraštvo do vampirjev. Včasih ko se pogledam v ogledalo ne prepoznam osebe ki gleda nazaj vame, kdo je ta fant ki sem ga ustvaril. Dejstvo je, da sem tak kot vi. Mogoče sem v življenju naredil nekaj slabih odločitev, in zdaj ni več poti nazaj. A zdaj moram živeti z njimi, se sprijazniti z osebo ki je nastala. Vsak mesec obiščem njen grob in se vprašam zakaj je zakorakala skozi vrata na tisti deževni petek, zakaj si je mene izbrala za sorodno dušo in zakaj ni več z mano. Odgovorov na ta vprašanja nimam, a se vsak dan znova trudim da bi jih našel preden odidem. In ko grem – verjemite mi, da bom s sabo vzel toliko vampirjev kolikor jih lahko..

YOU ARE THE ONE THAT I DESIRE
MIMI ∙ DEVETNAJST ∙ 5 ∙ ZS, TUMBLR, LAST.FM
YOU ARE THE DARK, I'M THE VAMPIRE

avatar
aidan cooper
werewolf.

Posts : 3
Join date : 2010-08-22
Age : 27
Location : Dublin, Ireland

View user profile

Back to top Go down

Re: aidan ethan cooper

Post  emily grey on Sat Aug 28, 2010 6:34 pm

    Sprejeto (:
    Volkodlaki 9/10
avatar
emily grey
high warlock of brooklyn.

Posts : 69
Join date : 2010-08-20
Age : 27
Location : London, UK

View user profile http://secretsandlies.forumotion.net

Back to top Go down

Back to top

- Similar topics

 
Permissions in this forum:
You cannot reply to topics in this forum